Kultura / Od džezerjev do Becka

Morda je bil le pookus po neki davni roladi tisti, zaradi katerega smo pripeketali na najvišji nivo, v Klub CD, kjer se je v sredo zgodaj zvečer zbral cvet domačih džezerjev, da prisluhne, kaj mu zagode Terraplane, bluzovski ansambel Elliotta Sharpa. Bluzovski ansambel - tokrat, na srečo, v nasprotju s siceršnjimi običaji v hramu kulture, na voljo v malce sproščenejšem in intimnejšem kvartirju s šankom, pepelniki in teraso za navijanje smotk. Seveda niti za spuščenimi vekami, s še toliko domišljije, v "klubovskem" prizorišču Cankarjevega doma ne bi uzrli katerega od metelkovskih brlogov, denimo Gromke, ki v primerjavi s cankarjanskim akvarijem daleč vodi z zvokom, sliko in, kaj takega, tudi z zračnostjo prostorov.

Zvok, pustimo sliko, pa je bil bolj predvidljive sorte, šlo je pač za enega od ekskurzov enega izmed venomer zaposlenih in v priložnostne ansamble združujočih se improvizatorjev in Sharp je, kadar je šel preigravat viže ter vanje vpregel svojega zaigrano hripavega vokalista, postregel le s peščico čudaštev, a zato z veliko kdove če upravičene spoštljivosti do izročila, ovacije občinstva ob občih mestih gor ali dol. Veliko nepreglednejši ovinki in turbulence pa so vzniknili, ko se je mojstrski rokodelec in muzik lotil slide kitare in nanjo odpilil solo ter kadar se je zapletel in zasvingal tekom instrumentalnih, prejkone mediger. Sharp plays the blues. So what! Vaje v slogu? Pretežno.

In kaj počne Gromka medtem ko vrh Cankarjevega doma v pravih trenutkih odmeva vriskanje in se uživa v standardih? Čaka s pričetkom Defonije na morebitno presežno občinstvo, na ljubitelje, ki bi si po odmerku bluza privoščili še šilce svobodne improvizacije. Čaka, in kljub obljubam o "presenečenju leta", čaka zaman.

Resnici na ljubo pa je treba pripomniti, da se je konjenici že po pol ure izvajanj kvarteta Gerryja Hemingwaya retrogradno priljubil celo gori pošimfani Sharp. Le zaradi tega, ker so se Hemigwayevi med improvizacijami zatekali v note, le zaradi zadaha po razumništvu, ki je vel od šefa ansambla, krčevitega in na nepar, do sinkope natančno drobencljajočega bobnarja? Če lahko od džezovske improlige kdaj pričakujemo tudi strokovno namedeno psihedelijo in razgradnjo temeljev, je izvajanje Hemingwayevih prej snov za miselne procese, šprudlanje vrhunskih akademikov, katerega bi težko priporočili sleherniku, če ni ravno ljubitelj določenih inštrumentalnih prijemov ali določenega džezovskega sloga. Morda pa nam pri Rodeu manjka strokovne izobrazbe, bi bili potrebni temeljite dresure ušesa, da bi štekali? Upajmo, da štekajo vsaj vse redkejši defonisti.

Veliko laže je bilo tisto sredo zaštekati, kam meri Nina Bric, ki je galerijobar Kunilingus, novo pridobitev Metelkove, zasedla s svojo razstavo Tropicana. Medtem ko se od strank likovnih razstavišč vse pogosteje pričakuje, da bodo buljili v ekrane in prebirali traktate, je Bricova štartala s temeljnim korenčkom in prostor, ki še najbolj spominja na črno kuhinjo, z veliko rdeče in rumene barve preuredila v svaljkovalnico z naslanjači, okrasnim drevjem, "umetniškimi deli" na zidovih...od slike, ki na vratih vabi v notranjost do risbe na školjki, navdihujoč se pri Bettie Page in Cartoon Networku, v sozvočju z zastavljeno stripovsko naivo tja do rumeno rdeče oprave avtorice in neizbežnega Becka na gramofonu. Kompletna usluga. Udobno.