Kultura / V limbu

Če je Snježana Premuš takrat, ko se je prvič lotila ozvočevanja telesa, budila nado, da se iz njenega sodelovanja z berlinskim tonskim mojstrom Ignazom Schickom izcimi kaj, kar bi tvorno prispevalo k avtonomiji od glasbene podlage odvisnih plesalcev, pa po štirih letih uprizorjeno nadaljevanje budi drugačne pomisleke. Res, Premuševa lahko upravičeno trdi, da je v ples uvedla druge medije, denimo video, na katerem trza njena digitalna dvojnica, da s pomočjo na telesu nameščenih mikrofonov, ostro, šumeče, kot v kakem kung-fu filmu, sproti ozvočuje svoje energične gibe, da s Schickom ni uprizorila le plesne predstave, temveč nojzerski performans... Ampak Ozvočeno telo 2, ki se je prejšnji teden dvakrat odvrtelo v Dvorani Duše Počkajeve, kljub zaslugam za narod obvisi v limbu neprosojnih aluzij, v svoji hermetično zaprti mikroklimi, obtiči v rebusu, ki se ga malokomu sploh ljubi dešifrirati in za katerega bi še najraje verjeli, da je tu, da ustvarja dramatično vzdušje, vrhu tega pa bi Schickovo zaključno scratchanje po gramofonskih iglah po inventivnosti in muzikaličnosti posekal že kak nič posebej pregnan nojzer z Metelkove. No. Upajmo, da se je z esenco navdihnila vsaj tista deseterica (2 x 5), ki se je prejšnji teden odločila za ogled predstave, kar menda ni pripisati le poletno izpraznjeni prestolnici in zagonu, ki ga sodobnemu plesu dajejo Cankarjevi abonmaji z Exodosom vred. Zelo kunštno. Very arty indeed.