Kultura / In temi je zadoščeno
Čisto umazano
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 27, 10. 7. 2005
Gobelini in kemično orožje
© Miha Fras
Vse kaže, da so tečajniki letošnjega programa Svet umetnosti pri SCCA, ki usposablja nove kustose, zadovoljni že z malim in konec koncev obrobnim. In jim je dovolj že, da s svojim, v galeriji Škuc predstavljenim izborom kolikor toliko verno sledijo zadani temi letošnje razstave Čisto umazano, namreč problematiziranju sicer samoumevnega odnosa do takšne ali drugačne higiene. Ker se izbor (povečini) resnično prilega zadani temi, tembolj, če preletiš zagovore nadebudnih kustosov, menda nikogar ne zanima, da je le manjšina artefaktov narejena posebej za to priložnost in da nekateri izmed njih, prestavljeni v galerijo ali celo le v obliki "dokumentacije", povsem izgubijo srž in ost, ki jih je krasila ob nastanku. Kako se Fake Up, ulična diverzija Martina Briclja, s katero je kanil razrvati ljudstvo s fotografijami "od kemičnega orožja" razjedenih obrazov, obnese brez elementa presenečenja? Je kaj dolgočasnejšega od posnetka performansa Tadeja Pogačarja, ki je čez Times Square, v protest proti moralnemu čistunstvu, vlekel par pozlačenih kurbirskih čeveljcev? Bi raje guncali afne, medleli od smradu in ob tem nazdravljali s šampanjcem ter grizljali kanapeje skupaj s Sašom Sedlačkom in kolegi, namesto da si njegov Piknik na deponiji ogledujemo na videu? Morda. Čisto umazano, ki poleg novega nadaljevanja iz mikrobiološkega cikla Polone Tratnik, šele ta ponedeljek zares izgotovljene instalacije Primoža Seliškarja ter gobelinov Lade Cerar in Saše Sedlačka, ki ironično razvijajo znano Žižkovo priliko o švabskih straniščnih školjkah, tam zadaj skriva tudi čisto miceno, a zelo nazorno trpljenje Kracinove Mravlje, pa začuda ne ostane tudi brez razmisleka o lastnih hibah. Ki sta ga, presenečena nad metodo in nejevoljna zaradi poteka, spisala kar Maja Licul in Metod Vidic, ki pač nista ne mogla ne hotela predložiti še ene dokumentacije performansa, ki sta ga izvedla leta 1994 v avli Ljubljanske banke. Bodo kustosi Sveta umetnosti vrtali po terenu in iskali sveže sile ali se bodo zadovoljili s sestavljanjem preglednic, izborov, arhivov?
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 27, 10. 7. 2005
Gobelini in kemično orožje
© Miha Fras
Vse kaže, da so tečajniki letošnjega programa Svet umetnosti pri SCCA, ki usposablja nove kustose, zadovoljni že z malim in konec koncev obrobnim. In jim je dovolj že, da s svojim, v galeriji Škuc predstavljenim izborom kolikor toliko verno sledijo zadani temi letošnje razstave Čisto umazano, namreč problematiziranju sicer samoumevnega odnosa do takšne ali drugačne higiene. Ker se izbor (povečini) resnično prilega zadani temi, tembolj, če preletiš zagovore nadebudnih kustosov, menda nikogar ne zanima, da je le manjšina artefaktov narejena posebej za to priložnost in da nekateri izmed njih, prestavljeni v galerijo ali celo le v obliki "dokumentacije", povsem izgubijo srž in ost, ki jih je krasila ob nastanku. Kako se Fake Up, ulična diverzija Martina Briclja, s katero je kanil razrvati ljudstvo s fotografijami "od kemičnega orožja" razjedenih obrazov, obnese brez elementa presenečenja? Je kaj dolgočasnejšega od posnetka performansa Tadeja Pogačarja, ki je čez Times Square, v protest proti moralnemu čistunstvu, vlekel par pozlačenih kurbirskih čeveljcev? Bi raje guncali afne, medleli od smradu in ob tem nazdravljali s šampanjcem ter grizljali kanapeje skupaj s Sašom Sedlačkom in kolegi, namesto da si njegov Piknik na deponiji ogledujemo na videu? Morda. Čisto umazano, ki poleg novega nadaljevanja iz mikrobiološkega cikla Polone Tratnik, šele ta ponedeljek zares izgotovljene instalacije Primoža Seliškarja ter gobelinov Lade Cerar in Saše Sedlačka, ki ironično razvijajo znano Žižkovo priliko o švabskih straniščnih školjkah, tam zadaj skriva tudi čisto miceno, a zelo nazorno trpljenje Kracinove Mravlje, pa začuda ne ostane tudi brez razmisleka o lastnih hibah. Ki sta ga, presenečena nad metodo in nejevoljna zaradi poteka, spisala kar Maja Licul in Metod Vidic, ki pač nista ne mogla ne hotela predložiti še ene dokumentacije performansa, ki sta ga izvedla leta 1994 v avli Ljubljanske banke. Bodo kustosi Sveta umetnosti vrtali po terenu in iskali sveže sile ali se bodo zadovoljili s sestavljanjem preglednic, izborov, arhivov?
Gojišča bakterij Polone Tratnik
© Miha Fras