Kultura / Sondiranje mesta

Ker ji paša na Mestu žensk že dolgo ne diši tak vabljivo in ker so s same direkcije festivala že pred časom svetovali, naj se konjenica za božjo voljo ogne vsega, kar ji vnaprej povzroča ekceme, smo se letos šli bolj turistične oglede, štihprobe in sondaže terena, pa vendar vknjižili čudno mešanico občutkov, ne da bi ovohali Kitch poroko (s, oporkafiks, Sestrami!), cikel komornih koncertov, vodeni sprehod s spoznavanjem rastlin... Hja, verjetno ne bi bilo odveč, če rečemo, da bi si iz pregovorno nore Japonske želeli bolje artikulirane norosti in razčefuka, kakor ju s slikovito scenografijo in odrskimi manirami, pa z nič gruvanja in le zrnom muzikaličnosti uprizarja destruktivni duet Afrirampo. Ko ne bi bolelo, bi bilo smešno.

Na srečo pa je rane že naslednji večer, prejšnjo nedeljo, zdravila Silke Mansholt, ki se je s performansom Obešenka namenila spreobrniti poglede in prepričanja. Silke, ki pozira v naci uniformi in si s hrbta, kjer komaj doseže, izmije kljukasti križ, se z Obešenko spokori za nemško kolektivno krivdo, a se gre med vrsticami tudi skupinsko terapijo s sugestijo, šamansko gesikulacijo in grlenim glasom. So se meščanke "osvobodile odvečne prtljage in ozdravele"?

Čeravno so nas dejansko obhajali mravljinci kot na akupunkturi, bi sodeč po mlačnem odzivu publike in po Silkinem razočaranju sklepali, da je situacija preveč zapletena za instantne rešitve. Tembolj v Ameriki oziroma v New Yorku, kjer živi Christen Clifford, nekdaj, če je verjeti nje besedam, s spolnostjo obsedena nevrotičarka, sedaj s spolnostjo obsedena mama, ki je v Kosovelovi dvorani spregovorila o radostih in težavah materinstva. Od porodnih muk in deformacij rodil do presihajoče spolne sle in priznanja spolnih afinitet do potomstva, vse začinjeno s pristnimi, cestnimi izrazi in humorjem. Osvobajajoče od patriarhalnih spon ter prepovedi, morda vsaj šokantno? Niti ne, a definitivno zabavno, s pristavkom, da si noben ne želi, da bi bil Christenin mali, že-dve-leti-na-dojki Felix.

Ali pa sosed Natalie Rose LeBrecht, ki je v sredo prebirala tipke in strune v Kudu. Je že lepo, da LeBrechtovo, ki za klavirjem ali kitaro zanči turobno zavijajočo elektroniko, primerjajo s Philipom Glassom, a trpeča deva iz Brooklyna bi se kot kaže rada včlanila v klub usodnih ženskih glasov, protestnice vključene. Premočrtno otožno, pač za ljubitelj(ic)e otožnih viž, za katere je vedno dovolj razlogov. Za razliko od trpečih, tudi afriških žena, s katerimi rado postreže Mesto, pa je razstava striparic v Alkatrazu na Metelkovi, do katere si se prebil skozi pravi gozd krač, v hulahopke vtaknjenih balonov Juhyun Choi, nudila neprimerno bolj rožnate razglede, v naivo in sladkorno peno zavit angažma. Preprosto in učinkovito, do mere, da se lahko nasmejiš sliki iz stiliziranih rabljenih vložkov, spremljeni z besedilom o paranoji zaradi izostale menstruacije, drobnim risbam na rokavicah za pomivanje in obešalnikih, zagatam Južnih Korejk s kajenjem v javnosti, feredžam in bikinijem. Smejalo bi se nam tudi, ko bi lahko v petek računali na spored avstrijske didžejke Electric Indigo, ki se je po več kot desetletju nastopanja prvič prikazala v domovini, ko ne bi v pošti našli obvestilo, da v klubu Channel Zero, kjer pred drugo jutranjo uro ni prave čage, začne vrteti že ob enajstih zvečer. Matineja za "najpomembnejšo žensko avstrijske elektronske scene", potem, za špico, pa dognanja domačega para didžejk? Včasih se res zdi, da Mestu vlada amaterizem.