Kultura / Za malo nereda

Čeravno ne bi sklepali po resnem obrazu, se Paul Granjon rad šali, konec koncev je šala že ime njegovega "raziskovalnega centra", Z Lab, katerega smisel se razvozla takoj, ko prisluhneš kateremu izmed njegovih predavanj v francosko lepo naglašeni angleščini. Predavanj? Če je bilo tisto, kar se je pripetilo v torek v galeriji Kapelica, predavanje, potem je bilo eno od bolje obiskanih in tudi kratkočasnejših, kar jih je imela na sporedu, primerljivo s seksološkimi orisi Petra Mlakarja in plastološkim ciklom Marka Kovačiča. Kako tudi ne, ko pa je Granjon, ki črpa navdih za svoje robote iz sanj, otroštva in urbanega vsakdanjika, med drugim naredil hrenovko, ki govori kot papiga, kosmatega, metrskega tamagočija, ki je plastične hamburgerje in serje zeleno drisko, protetična ušesa in rep, ki si ju natakneš in izražaš čustva, ne nazadnje pa je zaslužen, da imajo tudi roboti spolno življenje.

Nekaj teh robotov, s kožuhom prekritega Furmana (navdih: Hanna-Barbera), ki ima kosmate noge in obvlada karate udarec z nogo, mehansko ritem mašino, ki zna odklofati eno tumpasto tehno vižo, kovinskega ptiča, ki z njim odžvrgoli eno pesem, je Granjon pripeljal s sabo, demonstriral njih prednosti, iz predavanja naredil špas in iz špasa mini koncert. Čeravno mu v Kapelici ni uspelo zanetiti ognja v maniri primitivnih ljudstev, s trenjem lesa ob les, in čeravno sta samohodna, s plastičnimi genitalijami opremljena robota, ki se sparita samo, kadar sta oba za stvar, porabila ogromno spogledovanja in fukotožnega cviljenja za en sam quickie, je požel nemalo rezgetanja in marsikoga navdušil. Za malo nereda v dobi depilacij in higiene, za malo zabave v Umetnosti.