Maščevanje zombijev

Seveda, od Jane Menger bi že pričakovali kaj nekonvencionalnega, pa tudi od soavtorja Tomaža Gorkiča kako bizarnost, podobno onim, ki jih je, tudi v Kapelici, uganjal z Deco debilane, pa vendar. Pa vendar se ne bi nadejali, da bo stripovski in filmski gore, kanibalizem, mrcvarjenje, zombiji in klavci, tako močno preniknil tudi v sodobni ples, no, gib. Klet, kjer v mišolovki bega Sebastijan Starič in maltretira otroške punčke Mengerjeva, postane kmalu prizorišče kaskaderskih spopadov, mikastenja in bratolomnih padcev, zaradi katerih se trese ob steni Cvetličarne Mediapark postavljena tribuna, trenja pa konec koncev s smrtnim udarcem z macolo razreši Gorkičev kompanjon iz Dece Hruki, ki sedi na kri špricajočem prestolu iz odrezanih rok in črevesja. Metalski teater po meri sodobnih blackmetalcev, Kinga Diamonda in Gwara?

Sodeč po publiki ni zgrešil naslovnika, lahko pa se pohvali z izvrstnim tonom in tišino, morda še premalo zasenčeno lučjo, zelo ustrezno muziko oziroma industrijskim nojzom in tehnom in razumljivimi modricami gibalskega para. Seveda je grozljivka, kakor pritiče metalurgiji in goru, ravno toliko, če ne celo bolj smešna, kakor je na momente moreča, seveda ji ne manjka aluzij na družbeno patologijo in pedofilijo, na zahteve vere in postave - mejdun, če ni Hruki po klingonsko zarjovel "Gremo delat!" - je pa cela reč definitivno potrebna dramaturških škarij in obdelave. Kdove, morda pa smo bili na skušnji za prvi horror film v domovini?