Naturščiki vijačijo

Pa vendar se tudi v Stari elektrarni, kjer je krasno prizorišče za sosesko manj moteče koncerte, pripeti kaj presenetljivega. Tokrat je presenetil domači dvojec Random Logic, ki je dal iz rok svoje analogne sintetizatorje in jih prepustil v rabo občinstvu. Dal iz rok? V rabo? Tiste patinirane kose, zbrane tekom let, ki jih, tako kot rokerji kitare, ljubosumno ujčka vsak zaveden elektrotehnik? Pa, ne baš. Občinstvu seveda niso bili prepuščeni v rabo kompletni sintetizatorji, sekvencerji in efekti, temveč le nekateri, na njih določeni parametri, po domače en pa tja do petih gumbov, s katerimi je bilo moč vplivati na zvoke, ne da bi korenito posegli v "skladbo", ki sta jo Randoma sestavila popoldne in, brzeč okoli "organona", zajetnega kupa na sredi postavljene mašinerije, predstavila kot prvo točko večernega sporeda. Zaradi tovrstnih omejitev, predvsem tempa, ki so preprečile najhujše ekscese, a dopuščale čudaške, kdove če zavestno ali z izostankom veščine povzročene vdore in špice, je impro verzija polygona 6.1 še vedno ostala v mejah randomovskega duboslovja in zvokovja in se ni izrodila v kako tehno koračnico ali celo nojz.

Verzije, remiksi...kar je za z rezultatom eksperimenta zadovoljna avtorja, ki bosta vijačenje naturščikov s pridom zrezala in vtkala v matrico, predstavljalo svežino, "naključne" prijeme, ki jih sama ne zmoreta več, je za publiko minilo le kot prejkone fakultativne vaje v slogu, v katerih še najbolj uživajo tisti, ki so za stikali. Dokler pač ne pade konsenz o koncu vijačenja ali, verjetneje, ne crkne katera od mašin. Si je predstavljati tudi demokratičnejšo, nevarnejšo različico polygona, učno uro iz strpnosti in sodelovanja, če že ne iz glasbenih fines? Seveda, dajte vsakomur od trideseterice prisotnih po en potenciometer za modulacijo in drugega za glasnost, pa bomo slišali, kdo meni, da ima več občutka in čigava kitara je bolj glasna.