Odaliska tedna

V klubu Channel Zero je bilo videti že marsikaj, tudi žepno slikarsko galerijo, bolje rečeno vitrino, ki naj bi likovno budila obiskovalce štaba ljubljanskih darkerjev, teatra pa vendarle ne. In prav to, teater, sta se in se bosta še dvakrat v tem tednu šla Ivan Peternelj in Damjana Černe, ki sta si v Channelu omislila nekak narobe Glej, podobnega volumna, stebrovja in omejenega razgleda. Peterneljeva napol burka napol morbida Biti nekdo drug, med katero nabrita akterja z veliko mero verodostojnosti menjavata vloge in spola, ginevata v patosu in prožita usodna vprašanja, si išče paralel s Casanovo in pri vohunki Mata Hari, kakor ju riše zgodovina, mit, Casanovina avtobiografija in menda tudi Fellini.

Prijetno jedrnato ekstravaganco, ki ne mine brez potujitvenega skeča in bi se znala z "dekadentno" tematiko ter strokovnim guncanjem afen prikupiti metelkovskemu občinstvo, pa vendarle sumimo, da je le izgovor, da Peternelj izvede tisti ples sedmih, no, ene tančice in da za katarzo na ves glas odvrti tisti industrial in metal, po katerem morajo po letih predvajanja vonjati že zidovi Channela. Tudi če - strastni Peternelj bi v svoji sanjski vlogi odaliske vzdražil marsikaterega rugeljna, da o manj odpornih ne govorimo.