Sramežljiva deca

Karkoli si kdo misli o Deci Debilane - najbolj zoprno mnenje: da so se izpridila, ko so se naučila igrati na inštrumente - ostane, da so eden redkih ansamblov, ki se mu je ljubilo, da na nastopih priobči kaj vizualnega v podkrepitev svojih morbidnih obsesij, in da so menda edini dratarji, ki so s temi obsesijami prikrvaveli celo do Kapelice. Zatorej je njihovo sredino ogrevanje v klubu Channel Zero več kot le korak nazaj. Deca namreč, medtem ko stružijo grindcore in meljejo metalskemu doomu ali začetnim Swansom še najbolj podobno depresijo, občinstvu praviloma ne privoščijo nikakršnega omembe vrednega pogleda - basist sedi, bobnar je skrit za bobni, kitarist in pevec Hruky pa, menda uničen zaradi treme, leže brenka po kitari zadaj za mašinerijo. Agresivna muzika, a nikogar na odru. Če mimo odrskih manir, takole približno po spominu, rečemo, da so Deca v preteklosti veliko bolje izkoristila sintetizator, ki tu nastopa le v epizodni vlogi, pa najbolj pereča vprašanja zastavlja najbolj posrečena, zadnja, manifestna viža, med katero je tudi Hruky prikrulil iz ozadja in se je ritem sekcija zamenjala za inštrumenti. Kako da ansambel začne dihati šele, ko sede basist za bobne in se bobnar nasloni na klaviaturo, kako da najbolj vžge najstarejša snov? No. Sicer pa si je konjenica, ne da bi se sprva zavedala, v sredo privoščila poslastico, ki jo je použil tudi vrh domačih sladokuscev z Vidmarjevim atom in dvemi tretjinami Laibacha vred. Pozornost slavnih gostov je veljala v tisku hvaljenemu dvojcu Ruins Matador, ki je kljub omejitvam zasedbe - bobnarska baterija, kitara, glas, ostalo iz računalnika - resda dovolj samozadostna, da ne trpi uho, a nas je zato še najbolj spomnila na davne, davne čase Novega rocka. Se mar domovini obetajo novi upi, ki ponesejo nje slavo v regije in celo tujino, tokrat pod zastavo iz osemdesetih transplantiranega svetobolja? Ne bi vedeli, ker ne razumemo baje ključnih besedil. Zakaj torej ne napišejo knjige?