Kultura / Izumitelj tedna

Bi si kdo mislil, da priporoča Društvo za razvoj mladinske kulture, edina nojzerska inštitucija tod okoli, tudi kuriozitete ranga Ghost Mice, ameriškega akustičnega "punk" ansambla, v katerem je panka le toliko, kolikor ga je videti v pankovski noši in razbrati iz besedil, sicer pa se sliši kot benigen splet folklore in kantavtorstva? Težko da. Morda pa bi slepe miši, ko bi, kakor je bilo napovedano, igrale pred Gromko in ne v njej, za svojo všečno muziko vknjižile tudi kak tolar v klobuk, morda pa bi lahko bile atrakcija ljubljanske promenade? Morda. Medtem pa se je pank ukoreninil v drugih, zajedljivejših panogah, tudi elektronskem nojzu, kakršnega z na Marshalla naslonjenim mikrofonom in kitarskimi pedali proizvaja Donna Parker. Donna, ki se na vse kriplje zvira in plazi po ojačevalcu, ima izdelano pozo hotnice in lahko iz minimalnega vira, mikrofonije, načrpa veliko kakovostnega hrupa, a ji enostavno manjka pestrosti za dolge proge. Za razliko od izumitelja tedna, Mr. Naturala, ki je priložil eno od debeleje namletih klobas, kar so jih zašpilili nojzerji, čeravno k sočnosti ni slišno pripomogel eden njegovih izumov, bolj deska kot kitara. Ne, k sočnosti nastopa, na katerega začetku je dajal Natural vtis, da se je izgubil med stikali svoje klokotajoče in šumeče mašinerije, je najbolj pripomoglo, da je mikrofon, s katerim je dotlej praskal po strunah in kovini, vtaknil v usta. In ubrano, do kosti distorzirano odkričal svojo grozo vse do vrhunca in obenem konca nastopa. Prepričljivo. Bolj od Gromkinega "hišnega ansambla" Sikhara, katere jedro, uigran bobnarski par, je tam, zdaj v tej ali oni španoviji, razsajal že sedemkrat, tudi v bolj divji in gledalstvo ogrožajoči izvedbi kot prejšnji torek, in za tako frekventne obiske pač nima dovolj novitet.