gej pride / Mavrična sobota ponosa

Slovenska parada ponosa 2002 - Pohod za strpnost se je zgodila teden dni pozneje kot podobne manifestacije po svetu, ki so vsako leto v številnih prestolnicah že trideset let. Istospolno usmerjeni so se namreč uprli že leta 1969 v znanem gejevskem lokalu Stonewall v New Yorku. Do prvega odkritega konflikta gejevske subkulture s policisti je prišlo potem, ko so varuhi reda nadlegovali bar in terorizirali obiskovalce. 28. junija '69 je bilo gejem in transvestitom dovolj, zaprli so se v lokal ter spopadli s policisti, pri tem pa je prišlo tudi do smrtne žrtve. Vsakoletna obletnica tragičnega dogodka je zato hkrati tudi priložnost za lokalne aktiviste, da izrazijo svoje politične zahteve in opozarjajo skupnost na nedopustne nepravilnosti. Bistvo tovrstnih prireditev je javni coming out. Istospolno usmerjeni se brez strahu pojavijo na ulicah glavnih mest in zavzamejo tisti položaj, ki jim ga v homofobičnih kulturah največkrat odrekajo - da so vidni in da so del te družbe.

Slovenski pride zaostaja tudi zaradi tega, ker obeležuje še obletnico nekega drugega dogodka. Prva manifestacija za bolj tolerantno družbo se je pri nas zgodila šele lani, potem ko je redar v Cafeju Galerija nesramno odslovil Braneta Mozetiča in kanadskega pesnika Jeana-Paula Daousta, ker naj bi bila ljubimca in ker naj bi s svojim obnašanjem zmotila mir ostalih gostov. Po protestnem pitju radenske v Galeriji se je dogodila tudi Obvoznica mimo nestrpnosti, kjer so najbolj navdušile Štrumpant'l Sisters. Še isti večer so organizatorji, pijani od zmagoslavja, sklenili, da mimohod ponovijo. Letos so skupno energijo v pripravo množične zabave prispevali: skupina za socializacijo homoseksualnosti ŠKUC - Magnus, lezbična sekcija ŠKUC - LL, skupek obeh, ŠKUC - Roza klub, skupina mladih istospolno usmerjenih do 26 let - Legibitra, športno rekreativna skupina Out in Slovenija, hedonistični klub Libero.

Rekatolizacija slovenstva

Ker pri nas gibanje, ki se ukvarja s spolno diskriminacijo, brca že skoraj dve desetletji in je v tem času sproduciralo že številne dogodke, kot je zdaj že zelo uveljavljeni filmski festival, je presenečenje, da se je javna parada dogodila šele sedaj. Organizatorji pravijo, da manifestacija ni bila tisto najbolj bistveno. Skupine so se prej ukvarjale z drugimi stvarmi, pa tudi razmere še niso bile primerne. Obstaja namreč ogromno ravni aktivnosti, finance pa so majhne, doslej se je tudi le malo število ljudi upalo izpostaviti v zvezi s to problematiko. Na novinarski konferenci so predstavili še druge razloge: "V devetdesetih se je pripetila agresivna rekatolizacija slovenskega družbenega prostora, ki med drugim pomeni spogledovanje RKC z nadzorom človekove najgloblje intime, njeno odrekanje pravice do svobodnega odločanja posameznikov o svojem telesu, njeno vtikanje v distribucijo sperme in širjenje vsesplošne moralne panike (referendum o pravici samskih žensk do biomedicinske oploditve), njen pogrom proti lezbijkam ter delitev mater na kvalitetne in nekvalitetne, popolne in nepopolne itd."

Kljub negativnemu družbenemu ozračju je manifestacija uspela, saj na njej ni bilo pretiranih izpadov in Ljubljana se je izkazala kot civilizirano mesto. Za tiste udeležence, ki prvič stopijo na cesto in premagajo strah v sebi, pa je to sploh pomemben dogodek. Znebijo se namreč stalne paranoje: kdaj bo kdo izvedel, da so drugačni. V tem pogledu je bila parada vsekakor katarzičen dogodek ne le za gejevsko in lezbično skupnost, temveč za celoten prostor, ki je končno dobil odkrite geje in lezbijke.

Teden dni pred pohodom ponosa so se na Metelkovi že zbrali prostovoljci iz Belgije, Francije, Anglije, Nizozemske, Švedske, Finske, Norveške, Italije, Amerike in celo iz Tajske. ŠKUC - Magnus jih je po uspešnem lanskem delovnem taboru prek Voluntariata povabil tudi letos. Kot pravi vodja tabora Žiga, so jih namestili v zasebnem stanovanju za Bežigradom, ki so ga najeli posebej za to priložnost. "Ženski, pri kateri smo ga najeli, smo rekli, da bodo risali za otroke." Tujci imajo več časa in se zato lahko v celoti posvetijo pripravam na pride. Na taboru so izdelali plakate z gesli, transparente, dekoracijo za tovornjake, majice z raznimi napisi, po koncu pa so še pospravili prizorišče. Tujci so dobrodošli, ker ni dovolj domačih prostovoljcev, hkrati pa prinašajo svoje izkušnje. Ker so to večinoma mladi, so pripravili tudi delavnice na temo varne spolnosti ter zgodovine gejevskega in lezbičnega gibanja na Slovenskem.

Sam sprevod po ljubljanskih ulicah je krenil na pot sobotno opoldne, se sprehodil po centru mesta, vzbujal presenečenje mimoidočih in se ustavil na Prešernovem trgu. Spredaj so se vile mavrične zastave in številni udeleženci so plesali za tovornjaki z glasbo. Na odru pred spomenikom največjega pesnika so zbrani prisluhnili predstavniku slovenskih GLBT-organizacij Mihi Lobniku, predstavnikom nekaterih nevladnih organizacij, Reneju in Salome, ki sta zapela vsak svojo pesem, Miši Molk, italijanskemu poslancu Francu Grilliniju, predstavnici ILGA Tatjani Greif, veleposlaniku delegacije Evropske unije v Sloveniji Erwanu Fouereju in ne nazadnje tudi županji Viktoriji Potočnik, ki je sprejela častno pokroviteljstvo nad parado. Številni udeleženci so se nato vrnili na Metelkovo, kjer je sledilo družabno popoldne s piknikom, športnimi igrami in druženjem do večernega koncerta, ko so podelili tudi nagrade za posebne dosežke na področju aktivizma. Interne nagrade so bile razvrščene v kategorije šov program leta, umetniški dosežek leta, coming out leta, aktivist leta, klub leta, dosežek na področju gejevskih in lezbičnih študij ter častna nagrada, nagradili pa so tudi nekatere druge "zunanje" institucije, ki so jim pomagale v boju za večjo strpnost. Flaminga so tako dobili Radio Študent za gostovanje oddaje Lezbomanija, Miša Molk za pokončno držo ob škandalu EMA, Zavod Voluntariat, Uprava Škuca, ŠOU v Ljubljani za pomoč in Mladina za obširno pokrivanje gejevske, lezbične, biseksualne in transvestitske (GLBT) tematike. Zabava se je nato nadaljevala še pozno v jutranje ure.

Politične zahteve

Poleg zabave parada pomeni tudi nekakšno ulično politično zahtevo. Stvari, ki težijo istospolno usmerjene, lahko strnemo v tri točke. Prva je, da bi bilo treba pravice istospolno usmerjenih jemati kot temeljne človekove pravice. Spolna usmerjenost namreč ne sme biti opravičilo za neenakopravnost. Dovolj ni niti, da se politiki le deklarativno izrečejo za enakost, v parlamentu pa ne storijo nič za spremembe. Miha Lobnik pravi: "Zahtevamo sprejem zakonov, ki bodo enakopravnost udejanili v praksi. Konkretno je treba urediti položaj parov istega spola in sprejeti protidiskriminacijsko zakonodajo." Tretja zahteva se nanaša na šolski sistem, kjer bi bilo treba uvesti izobraževalne programe, ki bodo učili strpnosti oziroma spoštovanje do drugačnosti. "Večina predsodkov izvira iz nevednosti, ti so razlog za nestrpnost in navsezadnje za diskriminacijo." V naših šolah za zdaj še obstaja cenzura glede istospolne usmerjenosti. Učiteljem se prepušča, ali govorijo o tem vprašanju ali ne. Obstajajo tudi primeri, ko šolske knjižnice odpovejo izvode mesečnega biltena za istospolno usmerjene mlade, Oznanila. Nekateri bolj omejeni učitelji sami spodbujajo nestrpnost. Miha to argumentira s primerom srednješolke, ki je v okviru raziskovalne seminarske naloge o lezbični subkulturi na nastopu v šoli razkrila, da je tudi sama lezbijka. "Ista oseba je imela popravni izpit iz predmeta, pri katerem ji je učiteljica zagrozila, da dokler ne bo spremenila svoje usmerjenosti in svojega stališča, pri njej ne bo opravila izpita." Proti takšnim primerom se je skorajda nemogoče boriti, saj si najstnica ne upa prijaviti učiteljice inšpekciji, ker bi v tem primeru nanjo pritisnili še starši. "Eksistenčno je odvisna od doma in šole, tam pa se srečuje s tako odkrito obliko diskriminacije."

Po mnenju Mihe Lobnika, enega izmed bolj dejavnih organizatorjev in mladih aktivistov, je pri nas najbolj zakoreninjeno verbalno nasilje, kot je pokukalo na plan ob aferi Rugelj. "Izjave raznih cerkvenih dostojanstvenikov, ki si spolno usmerjenost dela državljanov jemljejo kot temo, na kateri lahko razpihujejo negativna čustva, prispevajo k ustvarjanju homofobičnega vzdušja." Fizične napade je težje zabeležiti, saj si žrtve praviloma napada ne upajo prijaviti, ker javno razkritje pomeni še nadaljnje izpostavljanje. Primer igralca Vita Rožeja nazorno priča, kaj se lahko zgodi, ko ponoči zapuščaš lokal. "Mislim, da so fizični napadi na istospolno usmerjene stvar strahopetcev in se ne dogajajo na izpostavljenih javnih krajih, ker jih je težko racionalno utemeljiti. To, da ni veliko manifestnih izpadov, pa ne pomeni, da takšnega ali drugačnega nasilja ni veliko."