Johnny English 2

V službi Njenega veličanstva.

Johnny English 2 je nadaljevanje zelo uspešne parodije Jamesa Bonda (kot da ni že sam James Bond samoparodija), ki pa se začne tako kot Rambo 3 - v budističnem samostanu. John Rambo (Sly Stallone) je po Rambu 2 padel v krizo - potreboval je malce samoiskanja, notranjega miru, duhovne telovadbe. Obupal je nad svetom, vojnami, klavnicami, kaosom. Kar pa ni čudno, če pomislite, kaj je počel v Rambu 2: v Vietnamu je pobil toliko ljudi (da o komunistih in njihovih simpatizerjih niti ne govorim), da je moral vase. Le koga ne bi žrlo, če bi pobil toliko ljudi, magari komunistov? Le kdo ne bi potreboval remonta, če bi za sabo pustil tako pokopališče? In budizem ga res osebnostno dvigne in preobrazi: ko ga potem pošljejo v Afganistan, namreč pobije še več komunistov in njihovih simpatizerjev. Ne, Rambo ni »izgubljeni turist,« ampak »najhujša nočna mora.« In ne, Rambo ne misli, da je Bog - Bog bi do nasprotnikov pokazal vsaj malce usmiljenja, Rambo ga ne. Ko ga ranijo, ga polkovnik Trautman, njegov guru, vpraša: »Kako je z rano?« Rambo budistično odvrne: »Saj ste nas učili, da naj ignoriramo bolečino, ne?« Jasno, Rambo bolečino ignorira. Malce ga resda boli, a tega ne jemlje osebno.

Johnny English (Rowan Atkinson), britanski tajni agent (britanska verzija inšpektorja Clouseauja), ni pobil toliko ljudi kot Rambo, toda služenje Njenemu veličanstvu in britanski tajni službi MI-7 je stresno, polno razočaranj in notranjih dvomov, tako da tudi Johnny - pač kot James Bond v filmu Živiš samo dvakrat - potrebuje malce orientalske razsvetlitve in preobrazbe. Hja, preroditi se mora, ali pa celo ponovno roditi, tako da bo reborn. In v budističnem samostanu ga ne mojstrijo le v tem, da bolečine ne jemlje osebno, ampak da jo tudi povsem ignorira, ali natančneje - mojstrijo ga v trpežnosti, totalni neodzivnosti na bolečino, tudi najhujšo, recimo tisto, ki jo povzroči silovita brca v jajca. To, da ga mojstrijo v ignoriranju bolečine, je kakopak presenetljivo, še več - to je popolni in čisti pleonazem. Le zakaj bi komični, parodični, samoparodični supermanski lik mojstrili v ignoriranju bolečine? Ali res kdo verjame, da bi se takemu liku lahko kaj zgodilo, če bi ga kdo brcnil v jajca? Ali res kdo verjame, da bi bilo lahko to zanj - in prihodnost sveta - usodno? In ali res kdo verjame, da bi se lahko takemu liku sploh kaj zgodilo? Johnny English je lik, ki bi preživel, pa četudi bi padel z nebotičnika ali letala. Osebnosti ima toliko kot animirani liki - animirani liki pa nimajo jajc.

Johnny je v prvem Johnnyju Englishu, huronskem globalnem hitu, naskakoval francoskega diabolika, ki hoče prevzeti britansko krono, Britanijo pa preleviti v svojo kolonijo. Da bi bila Britanija kolonija? Ni šans. Da bi bila francoska kolonija? Nehajte. No waaaay! Odpade. Britanija je imela ogromno kolonij (in še vedno jih ima, resda nekaj manj kot nekoč), zato je njen strah, da bi lahko sama postala kolonija, toliko hujši, toda: alegorija česa je bil v resnici tisti malopridni, megalomanski, diabolični Francoz, ki ga je igral John Malkovich, Američan z jugoslovanskim priimkom? Vsekakor, po eni strani je bil alegorija multikulturalizma: kot je pred časom rekel britanski premje David Cameron, multikulturalizem v Britaniji ni uspel, in zadnje čase smo pogosto slišali, da je multikulturalizem kriv za vse britanske nesreče - za krizo, zaton britanske moči, huligansko plenjenje trgovin. Po drugi strani pa je bil alegorija Evropske skupnosti - ne pozabite namreč, da se ima Francija za neke vrste izumiteljico, duhovno mater Evropske skupnosti, Britanija pa noče biti kolonija Evropske skupnosti, v kateri vidi le parazita, le tujega diktatorja, le »francoskega kralja«, ki se skuša polastiti Britanije in njene »čudovite izoliranosti«. In prvi Johnny English, ki je vzletel leta 2003, je te krčevite britanske strahove, tesnobe, dvome in paranoje, ki so se z leti le še stopnjevale in razbolele, do krvi, »prve krvi«, kot bi rekel Rambo (»huligansko« pustošenje britanskih mest se je lepo rimalo z britanskim vojaškim pustošenjem Libije, potencialno nove kolonije), prevedel v komedijo o idiotskem tajnem agentu, zadnjem stebru britanskega imperija.

Prvi Johnny English je prišel v času, ko se je Busheva vojna proti terorju že dobro razmahnila in ko se je Britanija - pod ameriško taktirko - stegnila v Irak in Afganistan (prizorišče »Rambove vojne« v tretjem Rambu). Logika vojne proti terorju je bila popolni bušizem: Osamo bin Ladna je treba dobiti »živega ali mrtvega«, pa četudi pri tem porušimo polovico sveta! In Johnny English - Tony Blair, skanaliziran skozi Johna Ramba - je bil koristni idiot vojne proti terorju: povzročal je le kaos, za sabo pa puščal razdejanje. V Johnnyju Englishu 2 ga spet pokličejo. Nujno ga potrebujejo: globalna kabala namreč pripravlja atentat na kitajskega premjeja. In to je treba preprečiti. Mar res? Želijo to res preprečiti? Pričakovali bi, da bodo poklicali Terminatorja, Jamesa Bonda, A-Team ali pa vsaj Stalloneove Plačance, ne pa Johnnyja. Če pokličeš Johnnyja, pomeni, da hočeš, da mu spodleti. Če pokličeš Johnnyja, pomeni, da hočeš, da atentat na kitajskega premjeja uspe. Britance je strah multikulturalizma in Evropske skupnosti - in živo si lahko predstavljate, kako jih je šele strah Kitajske. Zato je povsem logično, da skuša atentat na kitajskega premjeja preprečiti nekdo, za katerega se predpostavlja, da mu to ne bo uspelo. Da bi bila Britanija kitajska kolonija? Ni šans.