Kritika / V letu hip hopa

Vrnitev polemike.

V letu hip hopa je kratka zgodovina slovenskega hip hopa. Ne da je zgodovina slovenskega hip hopa kratka, še zlasti če pomislite, da se začne z Domiceljevo verzijo Banan. Ironično? Še bolj ironično: hip hop so potem pionirsko posvojili stebri slovenske nacije, slovenski smučarji (Jure Košir in njegov cvišencajtarski kartel) in slovenski teater (Glejev Hamlett Packard).

Ali En, ki je hip hop dokončno postavil tja, kamor sodi, v subkulturo, ne pa v mainstream, je potem obračunal z obema, tako z Domiceljem in Koširjem, Košir in Domicelj pa sta mu takoj vrnila - ne s pestmi, ampak s štikli. Hip hop je v slovensko popkulturo čudežno vrnil to, kar je iz nje povsem izginilo - polemiko. Slovenski hip hop se je rodil iz polemike - iz polemike o tem, kdo je in kdo ni, kdo je in in kdo je out, kdo je en in kdo so ostali, ki so se na lepem vsuvali od povsod, iz Velenja, Maribora, Kopra, Nove Gorice, Murske Sobote in Trnovega, in betlali in bitboksali in fristajlali in tekmovali v pristnosti in ostrili sliko Slovenije in lektorirali slovenski sen in skušali v čim krajšem času povedati čim več in izgledali komaj kaj drugače kot Jure Košir, a njegov slalom prevedli v lucidno, duhovito, eksplozivno, angažirano retoriko, ki so ji - Klemen Klemen, Doša, N'Toko, Ezy-G, Trkaj, Ziebane, Murat & Jose, Thug Connect, Stekli psi, Valterap, Pižama, Tekochee Kru, Kosta, 6 Pack Čukur, Zlatko itd. - prilepili vsak svoj touch. Boris Petković pristopi vljudno, vesel, da je lahko zraven. In tudi mi smo veseli, da smo lahko zraven.

(Kinodvor)