Kritika / Turneja

za

Plačilo za strah.

Take like, kot je Joachim Zand (Mathieu Amalric), glavni junak francoske Turneje, običajno srečate v ameriških filmih: ofucani, sluzasti, stresni, napol šarlatanski promotor, ki se s svojo zabaviščno skupino prebija skozi male, zakotne, brezosebne, nič kaj profitabilne kraje, od enega cenenega hotela do drugega, zjeban od lovljenja ameriškega sna, in obenem prepričan, da je s svojo mešanico oportunizma, sejmarske vztrajnosti, družabne uglajenosti in šarmantne energičnosti še vedno strup za neuko, naivno, nekritično publiko, ki živi v preteklosti - tako kot on.

Joachim Zand izgleda kot ameriški filmski lik, ki je padel v francoski film - in ki misli, da bo preživel, če se bo delal Francoza. Zand tudi je Francoz, nekdanji TV producent, ki se je mentalno amerikaniziral, a se v Ameriki ni prebil, zato se - zjeban od neuspešnega zaletavanja v ameriški sen, neprebavljene preteklosti in nedorečenih odnosov z družino, ki jo je zapustil - vrne v Francijo, s sabo pa pripelje skupino art striptizet, peroksidnih kraljic sodobne burleske (»Mimi Le Meaux«, »Kitten on the Keys«, »Dirty Martini«, »Roky Roulette« itd.), s katerimi hedonistično kroži po obmorskih krajih, toda turneja, ki naj bi se končala z velikim finalom v Parizu, je polom ameriških razsežnosti. Francija z eno potezo zavrne vse: ne le ameriški tip zabave in poskus amerikanizacije francoske kulture, ampak tudi Francoza, Mathieuja Amalrica, ki se je amerikaniziral, organiziral turnejo ameriških striptizet in posnel Turnejo, kar mu je lani v Cannesu prineslo nagrado za režijo, ironično afirmacijo sadomazohističnih fantazij o Ameriki, ki obsedajo Francijo in Turnejo.

(Kinodvor)