Kritika / En dan

proti

Anne Hathaway went-a that-a way.

En dan je modna revija - ravno obratno od tega, kar je hotel biti. Za začetek, naslov morate vzeti dobesedno - Emma (Anne Hathaway) in Dexter (Jim Sturgess), sicer sošolca, pristaneta v postelji, a se ne pofukata, ampak raje skleneta, da bosta le prijatelja. Harry in Sally - ne pa friends with benefits. Na koledarju piše: 15. julij 1988. In potem se začne Neskončen dan - no, njuna verzija Neskončnega dne. V njuno življenje se namreč vključimo le vsakega 15. julija v letu, ali bolje rečeno - vsako leto 15. julija. Ker sta si usojena.

Hej, če si ne bi bila usojena, potem ju ne bi ujel vsakega 15. julija? Ob letu osorej, heh: ona bi rada postala pisateljica, on bi rad ostal bogat, ona je alternativka, on je mainstream, ona dela v mehiški restavraciji, on potuje po svetu, ona spi z luzerji, on s Francozinjami, ona sanjari, on snifa, ona še vedno dela v mehiški restavraciji, on vodi TV šov - in tako dalje. Ne zgodi se kaj dosti. Tudi ni časa, da bi se kaj zgodilo. Film, posnet po bestsellerju Davida Nichollsa, se trudi le, da bi svojo kičasto premiso in svoje emocionalno izsiljevanje pripeljal do konca, bolj predvidljivega od terorističnega napada. Spreminja se le letnica na koledarju - in spreminja se moda. Kostumi. Nov 15. julij, nov kostum (oh, in nov mobilni telefon). Vedno znova. Toda Emma in Dexter sta si še vedno - in vedno znova - usojena, pa četudi film tega ne podkrepi niti z enim dokazom. Kemije med njima je manj kot med njima in njunimi »zgrešenimi« partnerji. Ne vem, kaj je tako unikatnega ali pa usodnega ali pa karizmatičnega na Dexterju, da bi moral biti tip, ki Emmo pelje gledat Raimijevo Vojsko teme, tak kiks? Emma in Dexter sta prava romantika: da bi si lahko ostala usojena, drug drugemu želita vse najslabše. Še več, to, da sta njuni življenji popolni polomiji, je dokaz, da sta si usojena.