Kritika / Broken.Heart.Collector: Broken Heart Collector

+ + + +

Po nekakšnem nepisanem pravilu najdrznejše, najizvirnejše izraze po navadi krojijo glasbeniki s širokim pregledom nad različnimi muzikami. No, če bi bila žanrska širina edino merilo za končni uspeh, bi bila pot do zanimivega glasbenega ustvarjanja vendarle nekoliko preveč preprosta. Ta posluh od glasbenika pač najprej terja tisto žilico ali pa sposobnost za luščenje, preoblikovanje, spajanje in nadgrajevanje raznoterih glasbenih izročil. Med domačimi glasbeniki zadnja leta s takšno prakso izstopa Kranjčanka Maja Osojnik, skladateljica, pevka in inštrumentalistka, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju.

V njenem primeru so drzni glasbeni posegi še otipljivejši zato, ker smo jo vsaj v preteklosti srečevali predvsem v kontekstu muzik, ki se že po pravilu oklepajo konservativnih izročil. Naj si bo to jazz ali ljudska pesem, Osojnikova je znotraj obeh krovnih izrazov odprla prostor pisani paleti nestandardnih, zvedavih intervencij, ki so se najraje napajale v naukih improvizacije in elektronske glasbe ter v estetikah terenskih posnetkov in vokalnih raziskovanj. Pa tu ni šlo le za kolažno premetanko. Osojnikovi in njenim sošpilavcem je vselej uspelo ohraniti - ali še raje razširiti - izvirno sporočilo bodisi pesmi ali pa zvoka samega. Členjenja glasbe se zelo podobno loteva tudi v zasedbi Broken.Heart.Collector, v kateri ji družbo delajo člani zafrkljivega avant-noise-disco rockovskega trojca Bulbul ter ena vidnejših dunajskih improvizatork Susanna Gartmayer. Korenine težko ulovljivega izraza peterice bi verjetno najlažje opredelili kar glede na njene pretekle glasbene izkušnje. Na eni strani je to raziskovanje zvoka skozi improvizirano formo in svobodnjaško podiranje pesmi, na drugi punkovsko udarno cepljenje rocka in jazza. Čeprav razpoloženje oziroma posamezno izpoved narekuje že razgibana, dinamična zvočna podoba, so skladbe postavljene v formo pesmi, ki jo enkrat bolj, drugič manj konsistentno povezuje vokal Osojnikove. Enkrat melanholično intimen, drugič kričavo ekspresiven, toda vselej premišljeno vpet v celostno idejo posamezne skladbe. Temačno razpoloženje in skoraj matematična natančnost v ustvarjanju (prikritih) repetitivnih ritmov in fraz ne skriva sorodnosti z dunajskimi bendi, ki so po prelomu tisočletja v kompleksnih, delikatnih, izvirnih izpeljankah združili postrockovsko in elektronsko senzibilnost. Toda zasedba Broken.Heart.Collector je kljub podobnostim s someščani našla novo nišo, ki bo najprej verjetno pisana predvsem na posluh nekoliko izkušenejše, nestandardnih vsebin vajene publike. Kako se peterica s svojo raziskujočo, intenzivno in obenem sofisticirano glasbo znajde v živo, pa lahko preverite že danes zvečer v Kinu Šiška.