“Sredi osemdesetih se to ne bi moglo zgoditi!”

“Črni časi prihajajo, pravijo vse številnejši, zadnja hujskanja na referendum proti pravicam homoseksualcem pa kažejo, da so črni časi že tu!” Tako je v nedavnem članku zapisal Aleš Črnič, izredni profesor na FDV-ju in kot specialist za religiologijo dolgoletni lucidni komentator slovenskega verskega področja. Je poročen človek z dvema otrokoma in torej predstavlja točno tisti ideal, ki ga od RKC sponzorirani jurišniki označujejo za edinega pravega; a tovrstna kolonizacija vrednot, ko se samo eden izmed številnih možnih tipov družine razglaša za pravega, se mu zdi nič manj kot degutantna. Shod radosti pred parlamentom, ki je bil v resnici seveda predvsem shod sovraštva in prezira do drugačnosti, se mu zdi samo eden od nevarnih simptomov, ki kažejo, da kot skupnost ne napredujemo, temveč lezemo nazaj. “Mogoče je spet nastopil čas,” je med drugim zapisal, “da se odločni nasprotniki raznih ‘radostnih’ pohodov totalitarizma znova preštejemo. Nenazadnje je tako nastala naša država.”

Ko Aleš Primc, glavni civilni iniciator na temo edine prave družine, o svoji iniciativi govori kot o »butari iz več kot 65.000 vej - zelo povezani skupaj, da se ne da zlomiti« ... Misliš, da take metafore - fascio, butara - izbira iz neke tragične nevednosti? Ali smo dejansko na točki, ko se množice odkrito snubi s hard-core fašistično ikonografijo?

Tega preprosto ne vem. Sam bi rekel, da je približno enako možno oboje. Če bi moral špekulirati, bi se morda celo prej nagnil v smer, da Primc ni vedel, kako zgodovinsko zaznamovana je ta butara. Upoštevati je treba, da se je metafora butare zgodovinsko uveljavila zato, ker je tako učinkovita. Ker dobro in množicam razumljivo upodablja točno tisto, kar fašizem pooseblja.