Jasno in glasno je treba povedati, da se glavni avtorji uspešnega slovenskega teatra pišejo Pipan, Bebler, Poštrak, Hieng, Cetinski ...; povedati je treba, da so to ljudje, ki največ vedo o teatru, in da so oni tisti, ki bi morali biti glavni tvorci strategije.

Gledališki režiser, ki vedno najde svojo posebno pot do bistva vsakokratnega dramskega komada, režiser, ki nas z vsako gledališko postavitvijo in s svojo estetiko udari naravnost v sredino čela. Vedno družbeno angažiran, vedno iščoč aktualni trenutek, najsibo v shakespearjanski drami, ruskem simbolizmu, nemškem postmodernizmu ali antični grški drami. Načelen, neizprosen do sebe in svoje okolice, tako kot je bil tudi v zgodnji mladosti, ko se je tako rekoč sam prebijal skozi labirinte mladostnih dogodivščin. Menjal šole in pri šestnajstih letih zapustil rojstno Ljubljano ter se odpravil k očetu v Nemčijo. Pravi, da je bil korak v svet težak zaradi psihedeličnega benda, ki ga je imel v Ljubljani. Glasba mu še danes pomeni vsaj toliko, če ne več kot gledališče. V Stuttgartu je končal študij dramske umetnosti in v preteklih tridesetih letih po Evropi zrežiral več kot sto predstav, v nekaj deset predstavah je tudi igral. Eduard Miler je 1. avgusta letos postal umetniški vodja SNG Drame Ljubljana.

Veliko režirate v Nemčiji, po Srednji Evropi in tako imenovanem Zahodnem Balkanu. Lahko iz tako široke mednarodne gledališke izkušnje bolje presodite, v kakšni kondiciji je slovensko gledališče?

Vprašanje, od kod gledaš. Če gledam z vidika nekdanje Jugoslavije, smo še vedno nekje na vrhu, še vedno imamo vrhunske predstave, še vedno imamo režiserje, ki so zelo iskani na območju nekdanje Jugoslavije in ki lahko tudi v marsikaterem evropskem gledališču postavijo vznemirljivo predstavo. Več kot to pa ni mogoče reči, saj v teh letih ni bilo kakega strašnega presežka. V mislih imam razvoj gledališča, ki ga močno zavira zastarelost institucij. To je največja težava! Institucije se ne obnavljajo, ni dovolj poguma, da bi se lahko prenovile.