Samo za pešce

V Sloveniji že od leta 1995 velja Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju, ki med drugim določa, da je »v naravnem okolju prepovedano voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z vozili na motorni pogon in s kolesi«. A tega pravzaprav nihče ne spoštuje, saj je učinkovito izvajanje nadzora tako rekoč nemogoče. Zdaj želi okoljsko ministrstvo enake prepovedi zapisati v Zakon o vožnji z vozili v naravnem okolju. Kar se tiče motornih vozil, je prepoved upravičena, tlačiti kolesa v isti koš pa je sporno.

Ker je v minulih 16. letih gorsko kolesarstvo doživelo nesluten razmah, so se tokrat kolesarji organizirali in na ministrstvo naslovili številne zahteve po spremembah zakona. »Splošne prepovedi ne pozna nobena država. Čeprav zakon predvideva izjeme, vendarle izhaja iz splošne prepovedi, ta pa je za nas nesprejemljiva,« v imenu Slovenske kolesarske pobude navaja urednik gorskokolesarskega spletnega portala mtb.si Andrej Dekleva. Zakon naj bi bil namenjen predvsem zaščiti naravnega okolja, a kot poudarja Dekleva, raziskave dokazujejo, da kolesarji nimajo večjega vpliva na okolje kot pešci, zato se jim zdi, da je zakon bolj namenjen tradicionalnim uporabnikov naravnega okolja, na primer planincem, ki niso strpni do novih uporabnikov, torej kolesarjev. »Zakon je bil pripravljen s stališča varovanja okolja in vpliva uporabnikov na okolje. Izkazalo pa se je, da naj bi urejal tudi odnose med uporabniki površin. A ko pridemo do teh razmerij, se je treba dotakniti čisto drugih vsebin,« pravi predsednica Kolesarske zveze Slovenije Milena Černilogar Radež.

V Slovenski kolesarski pobudi se strinjajo, da mora biti uporaba nekaterih površin za kolesarje prepovedana. »S kolesom naj ne bi šli na zahtevne planinske poti in brezpotja,« navaja Černilogar Radeževa. Strinjajo se, da mora imeti na urejenih planinskih poteh pešec vedno prednost. »Trdimo pa, da je za dva pametna vedno dovolj prostora,« pravi Dekleva.

Oba sogovornika se strinjata, da se tudi posamezni kolesarji vedejo objestno in so nevarni pohodnikom. »Posamezniki in skupine posameznikov so si privoščili preveč. Primer tega je, da je šla skupina kolesarjev trenirat spust z Nanosa na dan pohoda na Nanos,« navaja Černilogar Radeževa. A splošna prepoved pač ni rešitev, »spustašem« je treba zagotoviti območja, kjer lahko to počno brez tveganja za druge.

Prepoved vožnje s kolesi v naravnem okolju zadeva veliko ljudi, po mnenju Kolesarske zveze je v Sloveniji 200 do 300 tisoč uporabnikov gorskih koles, 500 ali največ tisoč pa je tistih, ki se ukvarjajo s spustom. Ministrstvo za okolje naj bi se pripomb kolesarjev lotilo konstruktivno, vendar končne rešitve za zdaj še ni. A tudi če je ne bo, Andrej Dekleva ne čuti nobene moralne ovire, ki bi ga odvračala od tega, da bi se še naprej vozil tudi zunaj cest. »Vem, da ne povzročam škode. Pešcem dam vedno prednost in imam z njimi le redko težave - v 20. letih kolesarjenja z enim lastnikom gozda, dvema lovcema in z morda petimi pešci. Pa mi vendarle ni vseeno, da je država iz mene in še desettisočev naredila nepokorne državljane. Dovolj je, da sem imel nekaj pokvarjenih dni zaradi takšnih, ki mislijo, da me imajo, ker se v naravi rad rekreiram s kolesom, pravico tudi nadreti ali mi vtakniti palico med napere ali mi celo groziti s prstom na petelinu.«