Totalna vojna na desnici

Sarkozyjev udarec

Čeprav se francoski mediji že desetletja ukvarjajo z obstojem podtalne mreže francosko-afriških razmerij, imenovane Françafrique, s katero je Francija pod vsemi predsedniki od generala De Gaulla v odnosu z afriškimi trinogi ohranjala položaj daj-dam, in čeprav naj bi bili »vedeli« marsikaj, se s kakšnim konkretnim razkritjem ves ta čas niso mogli pohvaliti. Še najdlje so se leta 1979 dokopali novinarji satiričnega tednika Le canard enchaîné, ki so objavili prepis osebnega naročila iz leta 1973, s katerim naj bi bil tedanji cesar Centralnoafriške republike Jean-Bedel Bokassa uradnikom svojega Nacionalnega urada za diamante ukazal, naj kot darilo francoskemu finančnemu ministru Valéryju Giscardu d'Estaingu pripravijo za 30 karatov diamantov. Giscard se je pozneje, ko je postal šef države, na »nizkotna podtikanja« odzval razmeroma medlo, zato mu govoric do danes ni uspelo utišati.

Zdaj pa se je sedem mesecev pred predsedniškimi volitvami oglasil razvpiti odvetnik Robert Bourgi, osebni svetovalec več afriških voditeljev, a tudi svetovalec nekdanjega predsednika Jacquesa Chiraca in generalnega sekretarja njegovega kabineta Dominiqua de Villepina. Razkril je, da je iz afriških držav v Elizejsko palačo skoraj deset let nosil aktovke, polne gotovine, bilo naj bi je za več kot 30 milijonov dolarjev, samo za Chiracovo predsedniško kampanjo leta 2002 naj bi je predsedniki Abdoulaye Wade iz Senegala, Blaise Compaoré iz Burkine Faso, Laurent Gbagbo iz Slonokoščene obale, Denis Sassou Nguesso iz Konga in Omar Bongo iz Gabona »prispevali« vsaj 10 milijonov. Bourgi je opisal tudi potek prenosa bankovcev, včasih so jih kurirji natlačili kar v afriške bobne, drugič so jih nosili v športnih torbah, saj zanje poleg najožjega kroga vpletenih ni smel vedeti nihče. Chirac in Villepin naj bi bila poleg tega prejemala še dragocena darila, predsednik Bongo naj bi bil prvemu nekoč podaril ročno uro s skoraj 200 diamanti. Denar za kampanjo naj bi bil od njega leta 1988 prejel tudi skrajni desničar Jean-Marie Le Pen.

Ob tako obremenilnih razkritjih se postavlja vprašanje, zakaj se je nekdanji svetovalec zanje sploh odločil in zakaj prav zdaj. Domnevno zato, ker ga je Villepin močno razočaral z dvoličnostjo, ker pa se namerava ta nekdanji premier aprila potegovati za položaj predsednika republike, Bourgi menda ni mogel več poslušati njegovih lekcij o morali v politiki. Ker je leta 2005 »prestopil« k Sarkozyju, se zdi, da se zdaj ni oglasil le zato, da bi zadal smrtni udarec Villepinovi politični karieri, saj bi tega socialisti, ob morebitni zmagi drugo leto, utegnili povabiti k sodelovanju, temveč zlasti zato, da bi javnosti na ves glas razglasil, da se je Sarkozy praksam svojih predhodnikov odrekel.

Sarkozyja je mogoče že od izvolitve povezovati z mahinacijami s francoskimi milijarderji in z domnevno nečednimi posli z diktatorji v arabskem svetu.

Onemogli Chirac in razžaljeni Villepin sta Bourgiju napovedala tožbi; kako mu bo zgodbo o milijonih uspelo dokazati, ko o njih domnevno ni nobenih evidenc, ni znano.

Villepinov protiudarec?

Deset dni po Bourgijevi izpovedi je pariški sodnik zahteval odvzem prostosti Nicolasu Baziru, nekdanjemu šefu kabineta premiera Édouarda Balladurja, in Thierryju Gaubertu, namestniku šefa kabineta takratnega proračunskega ministra. Izpoved nekdanje Gaubertove žene, jugoslovanske princese Jelene Karađorđević, ju bremeni, da sta v letih 1994 in 1995 iz Švice tovorila aktovke z nezakonitim denarjem iz »afere Karači« za potrebe predsedniške kampanje Chiracovega protikandidata Balladurja. Leta 1994 je Francija s Pakistanom sklenila pogodbo o prodaji treh podmornic; seveda je morala zagotoviti dovolj provizij za vladne predstavnike in generale v tej državi. Takšno poslovanje je bilo v Franciji do leta 2000 zakonito. Ker je novo-izvoljeni predsednik Chirac sumil, da se je del denarja od provizij vračal v državo v obliki podpore njegovemu protikandidatu, je šefu kabineta Villepinu naročil, naj izplačilo preostalih provizij takoj ustavi. Neizpolnitev »pogodbenih obveznosti« naj bi bila na pakistanski strani povzročila toliko hude krvi, da je 8. maja 2002 v Karačiju razneslo avtomobil bombo, v eksploziji pa je umrlo 14 ljudi, od tega 11 uslužbencev francoske Uprave za ladjedelništvo. In kaj naj bi imel z vsem tem sedanji predsednik? Čeprav je bil Chirac Sarkozyjev politični boter, ga je ta tik pred kampanjo leta 1995 zapustil in postal Balladurjev tiskovni predstavnik, za nezakonito gotovino je zato nedvomno moral vedeti.

Sarkozyja je mogoče že od izvolitve povezovati z mahinacijami s francoskimi milijarderji in z domnevno nečednimi posli z diktatorji v arabskem svetu, afere se vsa ta leta vrstijo druga za drugo. Številni, ki so se še včeraj spraševali, ali prihodnje leto sploh lahko zmaga proti socialisti-čnemu kandidatu ali kandidatki, ta bo znan(a) sredi oktobra, se zdaj sprašujejo, ali ima vladajoča UMP še možnost določiti kakega drugega kandidata, denimo premiera Françoisa Fillona ali zunanjega ministra Alaina Juppéja. Čeprav Fillonove možnosti za zmago sploh ne bi bile majhne, se to najbrž ne bo zgodilo. Sporočilo nedeljskih senatorskih volitev pa je jasno, kandidate socialistov in zelenih so očitno volili tudi mestni svetniki in župani iz vrst UMP, ki naj bi tako potegnili ročno zavoro pri Sarkozyjevi nori vožnji naravnost proti zidu. Politični analitiki so si edini, da bi morali socialisti zdaj res močno zavoziti, da bi volitve leta 2012 izgubili, vse več jih je prepričanih, da bodo poleg predsedniških dobili tudi parlamentarne volitve nekaj tednov kasneje. Štirikrat izgubljene lokalne volitve vladajoče stranke v tem mandatu in prvi skoki podgan iz njenih vrst z ladje naj bi bili prvi resni znanilci odločnega »ne«, s katerim naj bi se državljani spomladi prihodnje leto množično postavili po robu arogantnemu in za Republiko žaljivemu načinu vladanja, splošno imenovanemu sarkozizem.