Neke druge zgodbe

Kratki filmi o življenju.

Ženske ne rojevajo več same - ob strani jim stojijo njihovi moški, očetje njihovih otrok. Otroka zdaj rodita skupaj. Ženska rojeva, moški snema. Ne v Nekih drugih zgodbah, prvem pravem postjugoslovanskem jugoslovanskem filmu, koprodukcijskem hrvaško-srbsko-bosansko-makedonsko-slovenskem omnibusu: tu ženske - Hrvatica, Srbkinja, Nizozemka na misiji v Bosni, Makedonka in Slovenka - rojevajo same. In same se odločajo, ali bodo sploh rodile. Same odločajo o svoji možnosti izbire.

Pri vseh se abortus pojavi kot možnost. In vse imajo razlog, da bi abortirale. Ne zato, ker so zanosile, da bi lahko abortirale, ne torej iz principa - desnica, ki trdi, da je na strani življenja, in ki nastopa kot varuh interpretacije življenja, namreč misli, da ženske, ki abortirajo, to počnejo iz principa, tako rekoč konceptualno, iz ideoloških razlogov. Neke druge zgodbe, ki jih je režiralo pet žensk, desničarjem povsem jasno sporočajo: kako ste lahko tako brezčutni? Kako ste lahko tako neobčutljivi, da ste življenje spremenili v ideologijo? Rdeča nit Nekih drugih zgodb ni ideologija, ampak življenje. Hrvatica, sicer slikarka, zanosi, toda fetus je deformiran - njen moški, novodobni japi, pa je clueless. V njeni agoniji vidi znak norosti. Srbkinja - v epizodi, ki Bergmanov Deviški vrelec oz. Cravenovo Zadnjo hišo na levi spne z vendetto filma Ubila bom Billa - zanosi, toda njen mož, taksist, pade kot »kolateralna škoda« tipičnega srbskega gangsterskega obračuna, moške politike, ki se ne meni za življenje. Nizozemka, članica mirovne misije v Bosni, zanosi, toda njen moški, poln patriarhalnih popadkov, bi bil raje s svojima staršema kot pa z njo. Makedonka zanosi, toda ker je džankica, ji hočejo otroka vzeti - njenega moškega, ki ga ni na spregled, »dobro« nadomeščajo drugi moški, doktorji, uradniki in kapital, ki ji skušajo otroka odsvojiti oz. posvojiti. To, da naj bi ga posvojil tajkun, arogantni junak tranzicije, pove vse o argumentu Moči, ki ga je treba mobilizirati, da bi utišali žensko. In v očeh desnice pro-life pomeni prav to: da ženska nima besede. Ali bolje rečeno: desničarski, krščanski pro-life temelji na predpostavki, da ženska nima pojma o življenju, da torej ne ve, za kaj gre pri življenju. Zato ni čudno, da je junakinja zadnje, slovenske epizode, ki jo je režirala Hanna Slak, »idealna« ženska: slovenska nuna (Lucija Šerbedžija), ujetnica strogega samostana, ki se je zavezala molku. Hja, nuna je samska ženska, ki hoče otroka, zato si omisli umetno oploditev z biomedicinsko pomočjo oz. brezmadežno spočetje - z Jezusom Kristusom. Jezusa - donatorja sperme (Marko Mandić) in komplet za to, kar jih je referendum vzel - najde kar na internetu, toda potem se med njo in življenje postavijo institucije, ki jo ponižujejo, posiljujejo s kičem ter silijo v iskanje »pravega« zakonskega partnerja, »prave« kombinacije, »prave« sreče, in življenju sovražni kapital, ki jo bo 13 ur na dan izžemal in izčrpaval, tako da svojega otroka - svojega življenja - praktično ne bo videla. Tako kot ženska, ki jih otroka vzamejo, ali pa kot ženska, ki abortira. Neke druge zgodbe, ideja srbskega producenta Nenada Dukića, so zgodbe, v katerih ženske rojevajo iz principa - iz protesta. Patriarhalna ideologija, ki se trudi, da bi prevzela monopol nad definicijo življenja, naleti tu na hud reality check.

(Kinodvor)