Pravica do zaslišanja

Slovenija je bila prejšnji teden po dolgem času spet obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. Tudi tokrat je sodišče ugotovilo kršitev 6. člena evropske konvencije o človekovih pravicah, vendar razlog ni v kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku, pač pa v kršitvi pravice do poštenega sojenja. In gre za primer, ki bi utegnil razkriti sistemske napake v številnih, predvsem skrajšanih in poenostavljenih postopkih pred sodiščem.

Na sodišče za človekove pravice se je obrnil Borut Franc Flisar. Dejansko stanje je takole: Po spletu okoliščin je Flisar oktobra 2006 vpričo policistov klofnil svojo polsestro. Policija mu je na kraju samem izrekla denarno kazen (625 evrov) zaradi nasilnega in agresivnega vedenja. Flisar je vložil zahtevo za sodno varstvo, okrožno sodišče v Murski Soboti pa je njegovo zahtevo zavrnilo in potrdilo odločitev policije. To odločitev je sodišče sprejelo zgolj na podlagi ugotovitev policije, ne da bi zaslišalo Flisarja. Obrnil se je na ustavno sodišče, ki je njegovo vlogo zavrglo. Evropsko sodišče za človekove pravice je dejstvo, da pritožnik v prekrškovnem postopku ni imel možnosti predstavitve svojega mnenja, spoznalo za kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah.

Na Evropskem sodišču je bilo že maja lani vloženih 340 enakovrstnih pritožb iz Slovenije.

In zdaj k vprašanjem, ki jih odpira odločitev Evropskega sodišča. Bodo temu primeru sledile številne podobne pritožbe na Evropsko sodišče, kot se je to zgodilo po prvi obsodbi Slovenije zaradi nerazumno dolgih sodnih postopkov in posledično obsodbe? Odgovor je pritrdilen, zadnji podatek je iz maja lani, ko je bilo na Evropskem sodišču vloženih 340 zadev, v katerih pritožniki zatrjujejo, da na sojenju ni bila opravljana glavna obravnava. Na državnem pravobranilstvu predvidevajo, da jih je danes verjetno že precej več. Za pritožbo v tem, precedenčnem primeru ima Slovenija na voljo do konca leta. Ali jo bodo državni pravobranilci tudi vložili, za zdaj nočejo napovedovati.

Bodo torej potrebne spremembe kazenske zakonodaje v vseh točkah, kjer lahko sodišče odloča mimo obdolženca, da se Sloveniji ne bi zgodil nov množični eksodus na Evropsko sodišče in posledično številne obsodbe Slovenije? Na ministrstvu za pravosodje pojasnjujejo, da so nekateri popravki, ki bi zagotovili večje možnosti storilcu prekrška, da se izreče, že v zadnji spremembi zakona o prekrških. Poleg tega, pravijo, je zakon že prej omogočal, da lahko sodišče v primeru nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ponovi postopek po pravilih rednega postopka: »To pomeni, da se v takem primeru opravi tudi zaslišanje storilca prekrška. Konkretni primer je bil verjetno tak, da je sodišče menilo, da zaslišanje storilca ni potrebno. Storilec je namreč s plačilnim nalogom prejel tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, tako da je lahko v zahtevi za sodno varstvo navedel vsa dejstva in dokaze v svojo korist.« Na ministrstvu očitno upajo, da bo vse to zaleglo in zajezilo število tovrstnih pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice. Hkrati še opozarjajo, da bi izenačitev hitrega sodnega postopka z rednim glede obveznega zaslišanja pomenila de facto odpravo hitrega postopka, ki ga slovenski sistem v razmerah sodnih zaostankov še potrebuje.