Kritika / Camo and Krooked: Cross the Line

Camo and Krooked sta Marcus Wagner in Reinhard Rietsch, avstrijska 21- in 25-letnik, katerih nagli vzpon spremljamo dobri dve leti, najboljši v obdobju njunega petletnega znanstva. Čas je iz dveh posameznikov ustvaril tandem, ki je že davno presegel raven banalne enkratnosti sodobnih plesnih hitov in ki načrtno dela samo še skupaj. Sta tipična predstavnika digitalne generacije, ki sta iz domačih kleti in mladinskih beznic prek interneta in s svojo vztrajnostjo ter producentskim vajeništvom z obilo talenta v kratkem času pririnila do ravni, ko glasbeniki svojih izdelkov ne dajejo več vsakemu, ki jih pocuka za digitalni rokav.

Njuni komadi, ki plenijo ušesa in pete, so sprva imeli čast iziti na raznoterih izdajah različnih založb kot Viper, Basswerk, Beta Recordngs in kompilacijah Ministry of Sound. Lani so ju na podelitvi Drum and Bass Arena Awards razglasili za najboljša mlada DJ-ja in zbudila sta zanimanje Hospitala, ki igra kot kak velik angleški nogometni klub: kupuje dobre tuje igralce in jih prilagodi igri, ki jo določi selektor. V tem primeru šef bolnišnice Tony Colman alias London Elektricity namesto za mešalko sedi na klopi in vleče poteze za ritme ter melodično-vokalne napevnice in poskočnice, ki se od drum and bassa konkretno oddaljujejo kot od matičnega glasbenega otoka sredi elektronskih voda, kjer ta avstrijska barka pogumno pluje proti enakomernejšim ritmom, kakršne najlaže porinemo proti big beatu, housu, drumstepu, dubstepu in nasploh onkraj lomljenih ritmov. Skratka, cel šmorn, ki ga dostavita v 14 komadih v slabi uri godbe, s katero bosta prihodnje tedne vladala v setih drugih DJ-jev po svetu. Ob poslušanju tega albuma se zdi, kot da so veliki dojeli, da hočejo Ibizo vse leto, vesele potrošnike popoidnega zvoka, ki pri masi pobere več smetane kot iz majhnih lončkov.

Primerno za širše množice, ki pa bodo nemalokrat zastrigle z ušesi in zacepetale. Našponani in aranžmajsko prefinjeni so zavoji, po katerih sta se podala, pogoste pa so tudi zvočne asociacije na sodobnike kot Subfocusa, neposredno pa na Jenno G in TC-ja, ki gostujeta z žgolenjem na zvoke, kakršne bi gladko pripisali njunima tradicijama, ne zgolj tandemu C in K. Med drugim za mikrofonom predstavljata Shaza Sparksa pa Skittlesa in Ayah Marar, ki krasno odpoje naslovno pesem, za kooperacijo In The Future z Jenno pa je priskočil še Futurebound, čeprav je jasno slišen vodilni zvočni pečat, ki sta ga pustila mlada Avstrijca. Posegata po trendovskih rešitvah na zavidanja vredni producentski ravni in nepredvidljivo spretno vrtinčita žanrske odklone. A vokalne sekvence celostno prevladajo nad godbo, ki še ne ponuja vsega oziroma ponekod ne dosega ravni, ki so jo njuni singli v zadnjih dveh sezonah. A prestopila sta naslednjo stopnico v karieri. Težko pričakovani prvenec se še dotika prvotnega zvoka, iz katerega izvira, sočasno pa kaže njuno rast. Navihano.