Intervju / Hanna Slak

V ljubljanskem Kinodvoru so prejšnjo sredo premierno zavrteli film Neke druge zgodbe, v katerem pet režiserk iz različnih koncev bivše Jugoslavije pripoveduje zgodbe o petih razmeroma mladih ljudeh, ki so bili rojeni v skupni državi, zdaj pa kot odrasli živijo vsak svoje življenje v eni od nekdanjih bratskih republik in njihov vsakdan jim ne prizanaša.
Slovensko zgodbo, v kateri nastopata Lucija Šerbedžija in Marko Mandić, je napisala in režirala Hanna Slak in prav tako, kot je sama ostra, lucidna in ognjevita opazovalka ter komentatorka dogajanja okrog nas, je tudi njen film kljub nadrealističnemu pridihu ponudil zelo natančen vpogled v utrip družbe, v kateri živimo. Hanna se tudi sicer v svojih filmih loteva zgodb, ki so odsev naše realnosti, tudi tiste, ki jo je družba potisnila v kolektivno podzavest. A sama ne opozarja le na probleme, želi si, da bi se ljudje zganili, da bi se kaj premaknilo, predvsem pa verjame, da so spremembe na boljše mogoče.

Ideja za vsejugoslovanski filmski kolaž Neke druge zgodbe je nastala leta 2005 in takrat je bila sprejeta tudi odločitev, naj bo rdeča nit vseh zgodb nosečnost. Ampak sami ste svoj del filma namenoma zastavili tako, da to ni film o nosečnici. In ne samo to. Pravzaprav ste vse režiserke to rdečo nit postavile v ozadje. Veliko večji poudarek ste dale družbi, v kateri te nosečnice živijo ...

... in družbi, v kateri živimo mi vsi. Glavna ideja je bila, naj vsaka od nas napiše scenarij za film, ki se dogaja v sodobni družbi, iz katere prihajamo, ter pri tem tematizira nosečnost in rojstvo. Ampak te priložnosti nobena od nas ni izkoristila za to, da bi govorila o nosečnosti in rojevanju, temveč smo povedale zgodbe o mentalnem, emotivnem stanju civilne družbe v naših deželah in o neki možni ali nemožni prihodnosti. V tem jugoslovanskem kontekstu, ki nam je bil na voljo, v formi omnibusa, ki že sama po sebi kliče po primerjavi, smo želele govoriti o stanju sveta, stanju naših ločenih svetov.