Ko jebe Laibach?!

Paket treh slovenskih bendov (mladuncev We can't Sleep at Night ter veteranov Moveknowledgement in Melodrom), dveh didžejevskih kolektivov (Smetnjak in Code.EP Good Foot) in vizualcev iz skupine Multipraktik se je odpravil na misijo Ko jebe Laibach?! in se z avtobusom zapeljal do dveh prestolnic nekdanje Jugoslavije. Najprej so se odpravili v veteranski Dom omladine v Beogradu in nato še v povsem sveži, bivši kino Tesla, ki sedaj nosi ime Art Kino Kriterion v Sarajevu. Izbranih štirideset sodelujočih seveda ne predstavlja najpomembnejšega impulza ustvarjalnosti našega prostora, tako druščino bi bilo nemogoče sestaviti, vseeno pa gre za precej reprezentativno kombinacijo izkušenih in mlajših akterjev ljubljanske in širše slovenske scene.

Projekt Ko jebe Laibach?! je v bistvu odgovor, povratni del sodelovanja Kina Šiške z beograjskim Domom omladine, a se je zaradi zahtevne izvedbe zdelo smiselno, da se v turnejo vključi še ena, sarajevska lokacija. Čeprav gre za ne ravno vsakdanjo pobudo, nekakšen showcase preseka domače ponudbe, ni bilo prvič po razpadu Jugoslavije, da se je skupek slovenskih umetnikov odpravil v srbsko metropolo. Prvi tak projekt je bil izpeljan že sredi devetdesetih let, leta 2004 pa smo doživeli tudi LJ-BG Express v organizaciji ekipe Code.EP. Že takrat se je izkazalo, da so gostovanja slovenskih izvajalcev na ozemlju nekdanje Juge težavna naloga, saj obiskovalcev ni preveč zanimala pavšalna predstavitev slovenskega (glasbenega) izraza, promovirana skozi nacionalno ali mestno prizmo. Takšna gostovanja funkcionirajo le, kadar obstajajo transnacionalne scene, neformalne mreže in, najpomembneje, njihovi predstavniki, bendi. Tako je bilo pred kratkim v Ljubljani, ko je pod pokroviteljstvom Doma omladine tu gostoval rahlo pretenciozno naslovljeni paket Nu sound of Belgrade. A res so nastopili precej novi bendi, ki že sami po sebi zbujajo zanimanje ljubljanske publike.

Programski vodja Kina Šiške in tudi tokratnega gostovanja Matjaž Manček se je skušal pri snovanju tega gostovanja izogniti zlajnanim naslovom, ki poudarjajo geografsko-politične konotacije ali pa vključujejo besedo connection ali link, saj »takšna imena morda zbudijo zanimanje medijev, zagotovo pa ne ciljne publike«. Tako so iskali svež naslov, ki bi upošteval, kako težko se slovenski izvajalci prebijajo »na jug«, in nazadnje so si sklenili pomagati z imenom Laibach, torej imenom »edinega slovenskega benda, ki tam gostuje že trideset let in še zmeraj zbuja zanimanje«.

Prvi postanek je bil torej v Beogradu. Čeprav bi bilo obiskovalcev lahko bistveno več, je mogoče kljub vsemu reči, da je bil odziv soliden. Ko so leta 2004 v okviru projekta LJ-BG Express tam gostovale naše lokalne zvezde, skupina Siddharta, je bil odziv precej klavrn: prostor je bil sicer za silo zapolnjen, a se je publika prej čudila kakor skandirala. Tokrat je vseeno prišlo kakšnih tristo glav, ki so bile z vsemi nastopi očitno precej zadovoljne, njihov favorit med slovenskimi skupinami, ki so se jim pridružili tudi profilirani domači izvajalci, pa je bil po odzivu sodeč Melodrom.

Realnost je taka, da na trge in scene nekdanje Jugoslavije v zadnjih dvajsetih letih preboj ni uspel nikomur, razen pogojno bendu Elvis Jackson.

Beograd sicer prav zdaj doživlja neki nov cikel na glasbeni sceni, odpirajo se novi prostori (najopaznejši je nedvomno KC Grad), ljudje hodijo na koncerte, pojavljajo se nove skupine. Kot pravi programski vodja Doma omladine in eden od programcev glavnega odra na festivalu Exit Dragan Ambrozić, je »ta trenutek brez pretiravanja v Beogradu okoli šestdeset vsaj zanimivih bendov«. Neformalna produkcija in mreženje sta bistvo, skupine so med seboj ne glede na razlike v estetikah izjemno solidarne. Ambrozić tako povzema: »Morali smo samo postaviti oder, prižgati luči in vključiti ozvočenje.« Sedanje dogajanje v Beogradu pa optimistično vidi kot »pravi trenutek ustvarjalne atmosfere«.

Podobno velja za Sarajevo, ki je bilo dolga leta v nekakšnem ustvarjalno-infrastrukturnem vakuumu. Jasno, ustvarjalcev je že leta ogromno, a težko se prebijejo zunaj Federacije. Zdaj pa občinstvo raste in se fragmentira, končno se obeta neka kontinuiteta. Zanimivo je bilo, da so slovenski glasbeniki pritegnili to lokalno sceno, saj je bilo med občinstvom opaziti člane skupine Dubioza kolektiv, Mirelo (Lakovo sestro) in kar nekaj kritične medijske srenje. Vse-eno pa je treba reči, da je bil razmeroma dober obisk v Sarajevu povezan tudi s tem, da je Kriterion trenutno the place to be in je torej eden redkih prostorov, ki jim Sarajevčani pač zaupajo, zato so bolj pozorni na njegov program, čeprav je tehnična ekipa prostora delno nesposobna, no, recimo neizkušena.

Če bi ob turneji Ko jebe Laibach?! pričakovali kak neracionalen hajp in odlično obiskanost obeh dogodkov, bi bilo to metanje peska v oči. Ti bendi pač niso mainstream in verjetno tudi nikoli ne bodo. Ponudbe je (vsaj na spletu) zastrašujoče veliko, publike postajajo vse bolj petične, zunaj svojih specializiranih okvirov neraziskovalne in najraje stavijo na preverjeno. Strategijo takšnih umetniških gostovanj je zato verjetno treba zasukati bolj usmerjeno, specializirano in ne tako izolirano, s sodelovanjem in povezovanjem lokalnih in gostujočih izvajalcev, a kljub vsemu ne tako umetno, kot se je zgodilo v Beogradu, ko je lokalne goste nastopajočih določil organizator. Podobno razmišlja Manček: »Sami bomo iskali predvsem nove, manjše prostore, da bi še intenzivneje povezali izvajalce - domače in gostujoče. In iskali bomo obliko, ki je mogoča v frekventnejših intervalih.«

Realnost je taka, da na trge in scene nekdanje Jugoslavije v zadnjih dvajsetih letih preboj ni uspel nikomur, razen pogojno bendu Elvis Jackson. Si predstavljate, da bi bil Tabu hit v Sarajevu? Še bolje, si predstavljate, da bi bil Klemen Klemen popularen v Beogradu? Najbolj priljubljen izgovor za takšno stanje so jezikovne ovire. Čakajte, kako pa se je potem v osemdesetih letih posrečil preboj Pankrtom? Res je, da je Videosex imel nekatera besedila v srbohrvaščini, a vseeno je jasno, da je problematika že kar simptomatična in izjemno kompleksna ter da presega razpad SFRJ in jezikovne razlike. In Laibach gre lahko res že počasi v zasluženi pokoj.