Kritika / Namišljene ljubezni

za

Lustspiel.

John Cusack je pred leti, v Allenovi komediji Streli nad Broadwayjem, neki ženski očital, da ne loči med ljubeznijo in seksom. Ženska se brani, ne, ne, ločim - ljubezen je nekaj globokega, seks pa je le nekaj centimetrov.

Namišljene ljubezni - drugi film kanadskega wunderkinda Xavierja Dolana, sicer epileptični remiks Truffautove klasike Jules in Jim ter Nevarnih razmerij - to farsično zmešnjavo ljubezni in seksa prešpikajo z dozo istospolnosti, ki je ravno dovolj prostodušna, ravno dovolj energična in ravno dovolj subverzivna, da povsem spodkoplje allenovski tip romantičnega vrtiljaka, v katerem je vir spolnih težav, ki mučijo heteroseksualca, vedno impotenca, nikoli pa spolna identiteta. Pri Dolanu impotence ni - najti moraš le pravega partnerja, pa je spolno življenje, o katerem vedno fantazira Woody Allen, urejeno. Ugotoviti moraš le, kakšnega spola je kdo. Ni namreč nujno, da to ve ta, ki ga pecaš. Marie (Monia Chokri) in Francis (Xavier Dolan) sta najboljša prijatelja - ona je hetero, on je emo gej. Ko na neki zabavi zagledata blondinca (Niels Schneider), popolnega neznanca, ki je videti kot Adonis, gresta zelo daleč, da bi prikrila, da sta se vanj zatreskala, toda obenem delata vse, da bi pritegnila njegovo pozornost - problem je le v tem, da je spolna identiteta tega Adonisa tako fluidna in tako fleksibilna, da je neberljiva. Kar ju spravlja ob živce. Pravi vrtiljak je spolna identiteta. V seksu ni reda. Le verjetnost. Le špekuliranje. Le fetišizem. Le fantaziranje, ki potrebuje grški zbor, slow-motion, mimikrijo, veliko citatov in orgazem, ultimativni sarkazem.