Kritika / Morilska elita

Črna luknja prostega trga.

Sam Peckinpah je leta 1975 - po klasikah a la Divja banda, Slamnati psi, Pobeg in Pat Garrett in Billy the Kid - posnel Elito morilcev (The Killer Elite), v kateri sta James Caan in Robert Duvall igrala stara prijatelja, sicer agenta Com-Tega, tajne, morilske organizacije, ki deluje znotraj Cie. Nista idealista - to, kar počneta, počneta za denar. Vse je okej, dokler Duvall ne ubije ruskega disidenta, ki naj bi ga zaščitila, Caana pa z dvema streloma pohabi.

Hej: »Če ne moreš več ubiti niti svojega najboljšega prijatelja, kje je tu potem morala!« Pohabljeni Caan se umakne v nirvano (mojstrenje v vzhodnjaških borilnih veščinah), toda pod prste mu vendarle pride »zadnji posel«: kitajskega disidenta, ki se skuša vrniti v Ameriko, naj bi zaščitil pred internacionalnimi teroristi, »Elito morilcev«, ki jo vodi prav Duvall, zdaj renegad, profi na prostem trgu. Caan sestavi eklektično, ekscentrično ekipo, končno spoznanje, da »Elito morilcev« vodi šef Com-Tega (nevidna roka trga, heh), pa mu ubije še zadnje iluzije o oblasti - zlo je sistemsko, strukturno, vsi sistemi oblasti so skorumpirani in morilski, kapitalizem je disfunkcionalen, prosti trg pa je brez kontrole, tako da ljudi le pohablja. Elita morilcev je bila obračun z ideologijo prostega trga, ki je začela prav v tistem času prvič po II. svetovni vojni spet kazati zobe, navsezadnje, to je bil čas, ko sta Milton Friedman in Friedrich Hayek, ideologa deregulacije, prostega trga in privatizacije, dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo, kar je bil seveda signal, da je s »socialnim« kapitalizmom, ki ga je intoniral Bretton Woods, konec in da je oder pripravljen za veliko reformo, okej, za »Reaganovo revolucijo« - za popolno deregulacijo finančnega kapitalizma, ki se bo leta 2008 končala z zlomom in hudo krizo. Morilska elita, posneta v času, ko so rimejkirali Peckinpahove Slamnate pse, ni rimejk Peckinpahove Elite morilcev, toda med obema je presenetljivo veliko paralel, ki jih še dodatno spenja cinizem prostega trga. Tudi tu imate stara prijatelja, Jasona Stathama in Roberta De Nira, ki sta killerja, le da sta prosta strelca, ki delata za najboljšega ponudnika, kar pa ne čudi - film se dogaja na začetku osemdesetih let (»čas kaosa, vojn, ekonomske in naftne krize,« »čas revolucij, atentatov in tajnih operacij,« kot piše na začetku), ko Ronald Reagan in Margaret Thatcher trga nista le deregulirala, ampak sta ga tudi militarizirala. Kapitalizem je postal vojna vseh proti vsem. Statham in De Niro, ronina z morilskega roba te vojne, pojma učinkovitosti in konkurenčnosti, izvršita v Mehiki atentat, pri katerem pa Statham dobi tako hud napad slabe vesti, da se umakne v nirvano (Avstralija), iz katere ga potegne šele arabski šejk, ki ugrabi De Nira: Statham mora v zameno likvidirati britanske specialce, morilce šejkovih sinov, s čimer dobi »zadnji posel«, ki ga - jasno, v družbi eklektične ekipe - potopi pod gladino prostega trga, kjer se gnetejo vsemogoče nevidne roke, tako vojaški specialci kot tajne, senčne, neuradne organizacije (via Clive Owen) in darvinistične, cinične geopolitične elite, ki stalno naročajo kri, pogleda na kri pa ne prenesejo. Morilska elita, posneta po romanu, ki naj bi temeljil na resnični zgodbi, je kinetična alegorija brutalnosti prostega trga, ki ljudi sili v ubijanje - če nočeš ubijati drugih, še ne pomeni, da drugi ne bodo ubili tebe. Vse to ubijanje se resda rahlo vleče, a po drugi strani - tudi prosti trg se že vleče.