Kritika / J. M. Coetzee: Poletje

+ + + + +

Tretji del trilogije »Prizorov iz podeželskega sveta«.

Kar seveda ni ovira za bralca, ki bi prvič vzel v roke Coetzeeja. Delo je unikatno. Najprej na formalni ravni, kjer knjigo tvori pet intervjujev, nad čimer je čitajoči sprva začuden, na koncu pa sprejme, da je to najbolj ustrezna oblika avtobiografskega romana. Dve ljubici, vmes pa pogled zaljubljene sestrične, predavateljskega kolega in matere njegove učenke, ki opisujejo, kakšno bitje je bil nobelovec. Ja, avtor si je privoščil, da je samega sebe pokopal. Tako dobesedno, saj je v romanu Coetzee mrtev in pisatelj skozi potujeni lik osebnega biografa išče identiteto samega sebe. A zdaj šok v prenesenem smislu svojega pokopa - nekaj let južnoafriškega življenjepisa ga prikaže kot krhko, nerodno, kdaj celo odbijajočo kreaturo. Skratka, o književni korifeji se namesto z glamourjem njegove ženske izražajo z začudenjem, saj ni na njih pustil nobenega usodnega pečata.

Zdaj pa novi obrat: ne glede na sentimente intervjuvancev iz njihovih pripovedi vstaja Persona, ki je subtilna v ustvarjanju odnosov, v katerih pa ostaja sama. One mu ne sledijo in zato odhajajo. Naj si bo iz ideje lovljenja zgodovine občutij skozi seks ob Schubertovem godalnem kvintetu, ali pa učenje latinsko-ameriškega plesa kot izraza sublimne ljubezni. On je venomer zavrnjen, a nikoli zlomljen, zakaj vodi ga credo: ali imate boljšo idejo, kako drugače porabiti življenje kot za pisanje knjig?

Pomislili bi, da gre za egoističnega izkoriščevalca, ki se druži zato, da bi pridobival snov za pisanje. Vendar pa so dejansko druge in drugi ti, ki k njemu pristopijo, ki iščejo stik, on se naklonjeno odziva in nevsiljivo nadgrajuje, dokler nejevoljne nad njegovo samosvojostjo oziroma neulovljivostjo pač ne odidejo.

In se post mortem spet vrnejo, le da je zdaj biograf ta, ki skozi intervjuje zastavlja vprašanja, ki jih njihov Coetzee ni nikoli.

Neopisljivo.