Brina Svit: Hvalnica ločitvi

Tretja hvalnica v zbirki, ki jo poleg ločitve tvorita še rešnje telo in koža.

Hvalnica je bila precej pozabljena zvrst eseja, ki jo najbolj udejanja »Hvalnica norosti« Erazma Rotterdamskega z začetka 16. stoletja, toda v zadnjih letih postaja spet priljubljena forma, če pomislimo le na uspešnico Carla Honoreja »Hvalnica počasnosti« iz l. 2004. Sodobna prikladnost hvalničnih naslovov je v ustvarjanju takojšnjega šoka - avtorji že na en mah napovedo, da bodo čislali nekaj, kar drugače velja kot neprimerno, slabo ali boleče. Jasno, da bo bralec pohitel prebirati, kako avtorji utemeljujejo na glavo postavljene vrednote.

Pri Svitovi sicer ne gre za to, na kar napeljuje prvo izmed pomenskih polj ločitve; ni torej razhod moža in žene, temveč dve drugačni ločitvi: od jezika in od ljubimca. Zastavek je dialektičen, zakaj vsaka ločitev je priložnost za nastanek novega, se pravi trenutek, ko bi namesto žalosti moralo vznikniti zadovoljstvo. Avtorica to tezo nadaljuje v iskanju same sebe, naj si bo vstop v ples tanga, ali še prej prehod iz slovenščine v francoščino, ali spet lahkotnost kozmopolitke, ki v iskanju vzdušja, ki ji godi, mimogrede odleti poloblo stran, in seveda ljubimke, ki je doživela hlad ljubezni.

Torej delo, ki razbija klišejske in samoumevne odzive, vendar ne skozi lahkotnost. Ne gradi suverene heroine drznosti in zmag, prej ustvarja krhki lik osrednje persone, ki jo odhodi sicer bridko zadenejo, a ne zapade v užitek bolečine, ker pač neustavljivo išče pot, na kateri bo postala sama akter svojega življenja. To, da naredi potezo več, tam kjer bi morala kloniti, ji travmatične odnose transformira v začetek drugačnega.

Močan avtorski slog, ki pogoltne bralca.