Kritika / iT: Crying Games

+ + + + +

Kakšni so zmogljivost človeškega glasu ter njegov pomen in podpomen, do kod sega njegova prepoznavnost, kakšna je razlika med petjem in ustvarjanjem zvokov, kakšno vlogo ima glas v odnosu do telesa? To so vprašanja, s katerimi se nenehno ukvarjajo številni vokalisti, pa tudi glasbeni teoretiki, neposredne slušne odgovore nanje pa gotovo ponuja nova plošča Irene Tomažin, ki je v kulturniški javnosti znana kot koreografinja, plesalka in eksperimentalna pevka.

Psevdonim iT, ki ga sestavljata začetnici njenega imena, predstavlja njeno poglobljeno ukvarjanje z glasom, s katerim jo pogosto odnese v najrazličnejše žanrske prvine z zmeraj navzočim skupnim imenovalcem: eksperimentom. Natančneje, zvočnim eksperimentom, ki se v neizogibni interakciji s telesom neposredno proizvaja iz najrazličnejših globin človeškega zaznavanja in poslušalcu odpira nove razsežnosti vokala kot izraznega sredstva. Irenino ukvarjanje z glasom je že od samega začetka povezano s telesom in z gibom, to je bistvo njenega ustvarjanja - uskladitev telesa in zvoka v kateremkoli položaju, simbioza gibljivega in zvočnega. Zanjo je glas telesen, je vedno tukaj, ne zgolj kot sredstvo za govor, temveč kot prirojeni zvočni instrument, v katerem se skriva nešteto izraznih možnosti. Čeprav glasbenega delovanja Irene Tomažin nikakor ne moremo umestiti v nobeno posebno glasbeno gibanje ali žanr, je njeno ustvarjanje še najbolj povezano s svobodno improvizirano godbo, kar je tudi pripeljalo do številnih glasbenih sodelovanj, npr. z Markom Karlovčcem, Tomažem Gromom, N'Tokom ali s kolektivom Bast, kar je plošček Crying Games spravilo pod producentsko taktirko Alda Ivančića. Crying Games pravzaprav prinaša stare, skorajda zavržene posnetke Irene Tomažin, ki jih je začela ustvarjati že pri svoji prvi predstavi Kaprica.

Material se je z leti nabral, Tomažinova pa je z Ivančićevo pomočjo izbrala in nasnela reprezentativne posnetke. In kar je precej pomembno - vsi materiali so bili izvirno posneti na analogne, kasetne diktafone. Plošček tako predstavlja manipulacijo človeškega glasu, kakršno že poznamo z živih nastopov Tomažinove, ki ji uporaba kasetnikov doda še dodatne izrazne možnosti, to pa izredno vpliva na končni zvočni izdelek. Gre za izrazito hermetičen izdelek, ki kljub hermetičnosti predstavi 14 zanimivih skladb, v katerih avtorica včasih raziskuje tudi skrajne zmogljivosti svojega glasu, različna razpoloženja, poglede, navdihe. Skladbe delujejo, kot da bi bile sestavljene iz različnih posnetih delcev, na katerih se mešajo petje, govor, recitiranje, šepetanje, vpitje, jok, ječanje. S performativnega vidika Crying Games gotovo prinaša odgovore na vprašanja iz uvoda tega zapisa, vsebinski vidik pa je prepuščen vsakemu poslušalcu posebej, saj plošček prinaša kopico očarljivih vokalnih izraznosti z zmeraj navzočim skupnim imenovalcem - eksperimentom.