“Mleko je polito. Banke je treba reševati. Ne moremo kar dvigniti rok. Tudi po ločitvi od Jugoslavije jih nismo dvignili, pa so bile takrat razmere težje, kot so zdaj.”

Kdo bo zmagovalec globalne gospodarske tekme, kakšna bo prihodnja razdelitev svetovnega bogastva in kje naj v tem novem svetu svoje mesto najde Slovenija? Kaj, če sploh kaj, smo se Slovenci naučili iz sedanje krize, ki je še posebej hudo prizadela naše bančništvo in gradbeništvo? Pa tudi, kdo je najbolj odgovoren za to, da so slovenska podjetja med najbolj zadolženimi v Evropi? Odgovore na ta in še nekatera druga vprašanja smo poiskali pri prof. dr. Janezu Prašnikarju, predavatelju mikroekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

V 20. stoletju se je v svetu oblikovalo optimistično gledanje, da z večanjem gospodarske rasti pridobimo vsi. Danes vemo, da to ne drži. Socialne razlike so vse večje. Je vlak socialnih razlik še mogoče obrniti v drugo smer?

Dobro vprašanje. Ekonomisti glede tega niso preveč optimistični, predvsem so njihova mnenja nedorečena. Dolgoročni trendi v zvezi z delitvijo dohodka in bogastva kažejo, da se vračamo v kapitalizem 19. stoletja. Takrat je en odstotek prebivalstva obvladoval približno 20 odstotkov letnega dohodka. V 20. stoletju, predvsem po drugi svetovni vojni, s pojavom države blaginje, je ta delež padel pod 10 odstotkov, zdaj pa se predvsem v anglosaškem tipu kapitalizma, torej v Veliki Britaniji in ZDA, spet precej hitro približuje dvajsetim odstotkom. Tudi v Evropi in na Japonskem ta delež raste, ni pa še tako daleč. Vračanje v model kapitalizma 19. stoletja je še toliko bolj verjetno, ker se pričakuje, da bodo v nadaljevanju stopnje rasti v razvitih državah razmeroma majhne in obrestne mere pozitivne. V tem primeru bo vse večjo vlogo v delitvi dohodka in bogastva igralo dedovanje. Nekateri celo napovedujejo, da bo imelo dedovanje večjo vlogo kot dohodek od dela. To pa pomeni, da bo najbogatejši odstotek populacije še pridobival delež. Danes se postavlja vprašanje, ali bo Kitajska npr. leta 2050 imela prevladujoči lastniški delež v svetovnem okviru. To bi se lahko zgodilo, če razvite zahodne države ne bi uvedle omejitev v pretoku kapitala. Tako pa je zelo verjetno, da bo vse večji delež naraščajočega svetovnega bogastva končal v rokah globalnih milijarderjev, ki bodo locirani v vseh državah, še zlasti pa v davčnih oazah. Sklep teh raziskav je, da je edino, kar ekonomisti lahko naredijo, da vse podatke javno objavljajo in jih tako izpostavijo kritiki širših družbenih gibanj.