Blokada Slovenije

Ste že opazili, da se Slovenija nekako ne znajde v svetu odličnosti, v katerem danes živijo uspešne države in regije Evrope? Ste morda opazili tudi, da imajo agencije resne težave posneti reklamo v urejenem okolju, podobnem, kot ga poznamo iz ameriških in angleških nadaljevank - in potem praviloma pristanejo v ljubljanskih Murglah? Najti ulico, kaj šele naselje ali četrt, ki bi bila urejena, je v Sloveniji nerešljiva naloga.

Ste v zadnjih dneh zaznali, koliko upoštevanja vrednih ljudi si ne more kaj, da se ne bi mimogrede pritožilo nad neprijazno državo in njeno birokracijo, ki onemogoča vsakršen projekt? In to prav v teh, prelomnih trenutkih, ko gre marsikdaj dobesedno za preživetje. Iztrgano iz konteksta, a sporočilo je podobno: piranski župan Peter Bossman pravi, da je ugotovil, da v Sloveniji deluje organizirana skupina s ciljem, da na vsak način preprečuje uresničevanje različnih projektov, nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik isti dan pove, da birokratski aparat zablokira vsako prizadevanje, Božo Dimnik v dnevniku govori o nesmislih, s katerimi se ukvarja naša administracija, poslovnež Joc Pečečnik o nemoči pri reševanju projekta stadiona, ker je sledil priporočilom in predpisom.

Blokada Slovenije

Podobno kažejo tudi naše vsakodnevne izkušnje. Vsak stik z birokracijo, točneje upravnim aparatom na področju urejanja prostora, pomeni takojšnjo blokado. Razlogi so različni, bodisi prostorska zakonodaja ni sprejeta ali pa je pravkar spremenjena, lastništvo ni urejeno, soglasja ni mogoče dobiti, ni tistega, ki odloča, vloga ni popolna ali pa se je izgubila, komisija še ni zasedala, ministrstvo se še ni izreklo ... Rezultat pa je vedno enak. Pri tem običajno ne sprašujemo nič posebnega: na primer ali je v Ljubljani med samimi vrstnimi hišami mogoče postaviti še nekaj novih, ali je na Obali možno zgraditi mali družinski hotel, ali se na Gorenjskem sme prizidati brunarica v velikosti ene sobe. Pa ne gre. Nič. Nikoli. Nikjer. Odločbo o gradbenem dovoljenju je zadnje čase skoraj nemogoče pridobiti, zapleti dobivajo epske razsežnosti in med kolegi arhitekti ni heroja, ki bi znal napovedati naročniku tisto osnovno - v kolikšnem času bo lahko začel graditi. Ker se v resnici ne ve, ali bo dovoljenje sploh mogoče dobiti. Oziroma ali ne bo po pravnomočnosti (!) vse-eno padlo.

Stanje je po svoje razumljiva posledica dolgih let (tudi) slabe prakse, ki je vrhunec doživela v ekscesih različnih dvorov, sončav in vil. Za slaboumnimi, a milo zvenečimi imeni se praviloma skriva geto absurdne gostote, slabe arhitekture, cenenih materialov in bankrotiran gradbenik/investitor v eni osebi. In sedaj končno streznitev, kar se marsikomu lahko zdi vsaj zasluženo, če ne celo zabavno, pač v smislu »tako ali tako ste pretiravali, za sedmimi debelimi pride sedem suhih krav, pa še Zemlja se čisti do leta 2012« in podobno. A vsega ne gre enačiti, problem pa je globlji in ima v sebi skriti vsaj dve pasti.

Prvi vidik, za družbo manj pomemben, je problem arhitekturnega ceha. Mi pač živimo od projektov, in če te vztrajno onemogočajo, se s tem onemogoča tudi naša gospodarska dejavnost. O katere pomenu menda ni treba izgubljati besed. Prišel je skrajni čas za temeljit pogovor znotraj strokovnih zbornic in društev, kajti položaj je alarmanten, oškodovanje stroke se dogaja vsak dan na vsakem koraku. Lahko bi ga primerjali s situacijo, ki bi nastala potem, ko bi v Uradnem listu kirurgom prepovedali operirati v torek in četrtek, za Bežigradom in z najnovejšimi skalpeli.

Drugi, bistveno pomembnejši vidik pa je, da smo arhitekti prvi člen v verigi. Kar pa hitro postane problem celotne ekonomije. Če so blokade, ni odločanja. Če ni odločanja, ni projektov. Če ni projektov, ni gradbenih dovoljenj, ni komunalnih prispevkov, ni gradbene trgovine in industrije, ni gradbišč in stotin delavcev na njih, ni obrtnikov, ni tehnologov, ni novih vrtcev, domov in pisarn, ni financiranja, ni pretoka, ni optimizma, ni kreativnosti. Predvsem pa ni služb - tudi za birokracijo ne!

Pomen gradnje

Nepremičnine in gradbeništvo so pač motor, arhetipski temelj vsega, po njih se meri utrip družbe, zaznamujejo vzpone in padce celotnega gospodarstva, in naj se sliši še tako zastarelo, prav nepremičnine so kazalec vitalnosti nekega območja. Ker se tudi novodobna, virtualna, visokotehnološka ekonomija navsezadnje manifestira v prostoru.

Nepremičnine vzpostavljajo podlago za kakovost posameznikovega življenja, pomenijo pa tudi temelj lastne ekonomije večine, saj verjetno 90 odstotkom prebivalstva hiša ali stanovanje pomenita 90 odstotkov osebnega premoženja.

Ne nazadnje, na kolektivni ravni nepremičnine gradijo identiteto prostora, ki že od nekdaj, danes pa še posebej, pomeni ključno primerjalno prednost mest, regij in držav v boju za pozornost in uspešnost. Uspešna okolja imajo praviloma poudarjeno prostorsko identiteto, izraženo skozi ohranjeno dediščino, skladnost in urejenost, tudi lepoto. Ali drugače, ste si Nizozemsko zapomnili po njenem gospodarstvu ali ozkih, barvastih hišah ob kanalih Amsterdama, Avstrijo po njeni vojski ali vseprisotnih lesenih balkonih in urejenih cestnih bankinah, Italijo po Berlusconiju ali slikovitih srednjeveških mestecih Toskane? Kaj je bistveno, kaj ostane?

Prostorska ekonomija

Urejanje prostora, arhitektura in dejavnosti, povezane z njimi, imajo torej večji pomen, kot jim ga slovenska družba danes odmerja. Posebej seveda politika, ki hermetično zaprta in nekompetentna (ter »emancipirana« od realnosti, podobno kot ekonomija kapitalskih trgov in birokratski aparat v svojih najbolj trdih izdajah) niti ne najde odgovorov, ki jih ponuja prav prostor. Predvsem v drugačni paradigmi, ki temelji na gospodarjenju s prostorom in gospodarstvu iz prostora. Namesto politične ekonomije prostorska ekonomija, namesto problematične ekonomije konstantne rasti ekonomija manjših, zaključenih in v sebi uravnoteženih krogov, namesto globalističnega zlorabljanja regionalistično ohranjanje prostora, vse v smislu obzirnosti, odgovornosti in odpovedi.

Treba je preprosto »sestopiti« v prostor in opaziti priložnosti, ki se ponujajo. In vzpostaviti minimalen standard pričakovanj pri tem - če državno-upravni aparat že pomaga ne, naj vsaj ne bo ovira. Še posebno v časih, ko bi moral nacionalni konsenz podpreti vsako pobudo, projekt ali investicijo, ki nikomur ne škoduje in v prostor vnaša novo vizijo, denar in zaposlitve.

Blokade ... in rešitve

Kar je na žalost velika redkost. Očitno je nekaj v zraku, da se je lažje odločiti za blokiranje kot pa reševanje problemov. Birokratskemu aparatu so se pri tem pridružila nasprotovanja različnih družbenih skupin, civilnih iniciativ in posameznikov. Ti nasprotujejo vsemu, občasno seveda upravičeno, a kar je preveč, je preveč. Vprašajmo se, kakšni bi bili danes odgovori na vprašanja: bi podprli gradnjo Ljubljanskega gradu, postavitev cerkve na Blejskem otoku in predelavo močvirja v Sečoveljske soline - če vsega tega leta 2011 slučajno še ne bi bilo? Upam si trditi, da dobimo trikrat gladki ne, ekspresno bi bila ustanovljena civilna iniciativa, mediji pa preplavljeni z mnenji, polnimi gneva. Torej je problematičen sam koncept. Najbolj enostavna varovalka pa vpeljava sodne takse vsaj tisoč evrov, vračljive v primeru upravičenosti vloge, ki bi dodobra oklestila nasprotovanja zaradi nasprotovanj samih.

Z birokracijo je težje. Ob številnih, ki delajo veliko in dobro, je vtis pogosto porazen. Kot vrnitev v kafkovski svet 70. let vključno s pohištvom, neprezračenimi sobami in odljudnostjo. Vsak, ki vstopi, praviloma pomeni motnjo ustaljenih ritualov kav, malic in kosil, zgodnjih odhodov, prelaganja odgovornosti, neodločanja, dopustov, bolniških, porodniških dopustov, torkov in četrtkov na off, konstantne slabe volje. Čutiti je strah (pred odgovornostjo odločitve, neizpolnitvijo naloženih del), blago zavist (do preostalih, ki niso tako vpeti v sistem) in zatekanje v lenobnost. Navsezadnje je res precej vseeno, ali se ne odločiš jutri ali čez en mesec, kajne? Po človeški plati se da vse razumeti - problem nastane, ko tak odnos do dela povsem ohromi normalno delovanje družbe in vseh tistih, ki se jim sploh še ljubi riniti. In paraliza je že tu. Nikakor niso glavni problemi preveliko število uslužbencev, višina njihovih plač, slabi ministri ali slabi zakoni. Problem je v operativnosti. V delu vsak dan. V tem, kot je ugotovil že Matej Lahovnik v intervjuju, da imajo pomembno vlogo uslužbenci tretjega razreda, ki se gredo svoje male diverzije nezadovoljstva. Vsebinska vprašanja jih ne zanimajo, prostor in kvaliteta še manj, pomembno je, da nekaj preprečijo ali vsaj odrinejo vstran. Kajti pod odločitev se je treba podpisati, to pa zahteva strokovno usposobljenost in avtoriteto. Erozija strokovnosti onemogoča odločanje, povzroča strah in posledično blokade. Povejmo naravnost: o prostoru in njegovem razvoju so usposobljeni odločati samo arhitekti in krajinski arhitekti. Pika. Kako naj se višji upravni delavec izreka »o prilagajanju morfologiji okoliških objektov«, kar običajno piše v občinskih načrtih, ko pa je morfologija (v tem primeru) strokovni termin, ki izhaja iz urbanizma. Ne silimo jih v to - in če jih, ne pričakujmo dobrih rezultatov.

Prijazna birokracija?

Kljub povedanemu rešitev obstaja. Upravne službe bi se morale zavezati k reševanju vlog v realnem času (takoj, če le mogoče), delovanju v realnem prostoru (stalno spremljanje stanja na terenu) in zviševanju stopnje strokovnosti. Bistvo uprave mora postati omogočanje. Znotraj pravnih okvirjev seveda, s poudarkom na zaščiti okolja in javnega interesa, sicer pa, deklarativno - ne bomo vas ovirali! Kako blagodejno bi to zvenelo.

Slabo voljo uradnikov bi nadomestilo dnevno zadovoljstvo ob pozitivno rešenih vlogah, vse to bi mogoče spremenilo tudi pogled na investitorje - in podjetnost nasploh, s čimer ima težavo Slovenija kot celota. Moteče je namreč hinavsko povzdigovanje investitorjev preteklosti (Benetke so zrasle kot neusmiljena nepremičninska špekulacija, podobno Stara Ljubljana, investitor je bil župan Hribar, pa duhovnik Grubar itd.) in zaničevanje sedanjih. Moteča je tudi praksa, ki pozna le dva modusa - ali popolno onemogočanje investitorjev, ki se zanašajo le na dobro delo uprave, ali popolna vdaja agresivnim in prostoru resnično škodljivim špekulantom z vplivnimi zvezami, močjo ali denarjem.

Sicer pa investitorji/podjetniki (v večini primerov) ne želijo škodovati, nasprotno, v prostor vnašajo dragoceno energijo in treba jih je samo usmerjati, jasno postavljati meje in jih prisiliti, da z lastnim egoizmom koristijo tudi skupnosti. Tukaj spet pridemo do pomena samozavestne uprave, ki jo omogoča edino visoka strokovnost in neodvisnost.

Zablode ... in rešitve

Bistveno bolj naklonjeno kot na investitorje se pri nas gleda na samograditelje. Zakon pozna vrsto izjem, ki so napisane posebej za njih, popoldansko betoniranje je tako rekoč uzakonjeno, v upravnih postopkih imajo manj težav, ves čas se jim debelo gleda skozi prste. V deželah, s katerimi se radi primerjamo, ni tako. Enostavno zato, ker samograditeljstvo ni dobra praksa. Za vsako dejavnost družba upravičeno zahteva strokovnost, to je samoumevno za vse od uradnikov do knjižničarjev - le samograditelji so izjema. Na gradbišču gradbenega podjetja je zahtevana gora dokazil, na gradbišču samograditelja pa nič. Brez želje po mistificiranju poklica arhitekta je možno ugotoviti, da neusposobljen človek ne more zgraditi kakovostnega bivališča. Posledice so vidne povsod. Degradirana naselja brez urbanistične zasnove in komunalne opreme, neuporabne, neživljenjske hiše, slabi tlorisi, brez stika z naravo, ekološko-energijska zavoženost, večni hrup nedeljskih graditeljev, črnograditeljstvo, siva ekonomija, neurejenost, grdost okolja. Ta pripelje do tega, da ni mogoče snemati reklam - a to je še najmanj. Hujše je izgubljanje identitete prostora, problem je, da ima praktično ves narod ves svoj kapital dobesedno zabetoniran, in neprijetno je, da prav večinska samograditeljska izkušnja Slovencem daje samozavest soditi o vsem v zvezi s prostorom. Pa čeprav se dokazano ne spoznajo na to.

Zato je treba prakso samograditeljstva do skrajnosti omejiti, nemudoma in brez izjem.

Naslednja zabloda se nanaša na teze o reševanju prihodnosti Slovenije v smeri visokotehnološke odličnosti in razvijanju high-tech industrij. Kar se zdi precejšen politično-akademski konstrukt, ki z realnostjo nima veliko zveze. Pogled naokoli pač ne razkriva potenciala konkuriranja Silicijevi dolini ali enemu samemu kitajskemu mestu. Zato pa toliko bolj velik potencial razvijanja nečesa, kar bi lahko imenovali low-tech odličnost. Vsakdanja odličnost. Zdrava voda, izjemna zelenjava, dobro vino, lepi stoli, torej odličnost na ravni izdelkov, ki jih temeljno zaznamujeta prostor in regionalna pripadnost. Prav tovrstna odličnost je po prepričanju mnogih odločilna za ohranjanje konkurenčnosti Evrope. Produkti in storitve z izjemno stopnjo dodane vrednosti. Nikjer na svetu se (še) ne proizvajajo boljši avtomobili, lepša moda in modernejše pohištvo. Nikjer pa tudi ne boljši pršuti in olivno olje, kvalitetnejše usnjene torbe, nikjer ni boljše združitve gastronomsko-turistično-hotelske ponudbe. Zanimiv je pogled na predstavitev najpomembnejših podjetij Benečije, ene najrazvitejših evropskih regij. Zdi se kot srednji vek, na vrhu so tekstilna, kamnoseška in pohištvena podjetja. In nobeno računalniško. Prav ta vrsta odličnosti pa je Sloveniji pisana na kožo. Intenzivno delo z bogastvi zemlje (usmeritev v vodo, hrano in les je strategija sama po sebi), razvijanje obrtniških spretnosti (povsem zanemarjene), inovativno dodajanje vrednosti na vsakem koraku in skrbno gospodarjenje s prostorom. Tukaj se krog zapre. Prostor je ključen. Urejen, dobro načrtovan, izkoriščen, a ne izkoriščan.

Velika prenova

Najbolj trajnostno naravnana, torej sodobna, postane v taki perspektivi prenova celotnega stavbnega fonda in kulturne krajine. Vse grajeno tkivo je treba obravnavati kot dediščino, kot velikanski kulturni in gospodarski potencial, ki čaka na ekološko, ekonomsko in estetsko prenovo. Kar bi pomenilo neizmerne priložnosti za mala, specializirana podjetja in za povsem nove profile dela. Recikliranje lesa (v Avstriji prava industrija) in drugega gradbenega materiala, obnova historičnih oken in vrat, termoizolacija starih objektov, celovita energetska sanacija, predelava tipskih hiš v večstanovanjske in varovana stanovanja, arhitekturno svetovanje, presajanje večjih dreves ...

Pomembno pa je tudi nekoč že uveljavljeno in sedaj pozabljeno načelo ena hiša ena ekonomija. Kočevje je po neki študiji pred vojno imelo 386 hiš in kar 230 trgovin in obrti. Tu je bil socializem neusmiljen, saj je ljudem vzel voljo do podjetnosti in vso iznajdljivost - do danes. A prav take, doma generirane službe bodo v veliki meri odgovorile, kako bomo v Sloveniji v prihodnosti preživeli. In stopnjevali odličnost. Pred lastnim pragom, na lastni hiši in vrtu. O prostorskih implikacijah povedanega pa bo potreben še temeljit razmislek.

Ministrstvo za okolje in prostor prvo med enakimi

Na državni ravni bi bilo priporočljivo prepoznati ministrstvo za okolje in prostor kot ključno ministrstvo, ki ureja bistvena vprašanja bivanja, identitete in vzpostavlja razmere za gospodarski razvoj, in mu zato dati ustrezen pomen in pooblastila. Zatem bi bilo nujno povsod, kjer odločajo o prostoru, na upravnih enotah in občinah torej, zaposlovati samo prostorsko izšolane kadre. In jih vse skupaj zavezati k stalnemu delovanju v prostoru, sprotnemu spremljanju gradenj in kasnejših posegov, tako značilnih za Slovence.

Za vse preostale pa je prav tako nujno povabilo v prostor, s parafrazo Boža Dimnika - začnite urejati vrtove, storite kaj za potomce. Vložki so minimalni, uspehi hitri, zdravo je, omogoča kontemplativne užitke, predvsem pa posamezniku pomaga sodelovati pri družbenem tkanju kvalitete - odnosov in prostora.