Arhitektura je lahko tudi masivna

Bolzano, glavno mesto istoimenske pokrajine v deželi Trentinsko-Zgornje Poadižje, se iz več razlogov razlikuje od naše ustaljene predstave Italije. To mesto, ki šteje nekaj več kot sto tisoč prebivalcev, zaznamuje dokaj konfliktna zgodovina in še danes so vidne posledice oblastne in nasilne politike fašističnega režima na italijanskem ozemlju. Ko je bil Bolzano po prvi svetovni vojni priključen k Italiji, je s svojo okoliško pokrajino doživel množično kulturno in urbano italijanizacijo. Že v prvih letih fašističnega režima so bile sprejete urbanistične zasnove za večje mestno središče, ki naj bi po direktivi samega Mussolinija doseglo skoraj tako velikost in število prebivalcev, kot ju ima danes. Rušenje avstrijskih simbolov, vsiljevanje novih urbanističnih osi, grajenje monumentalnih mestnih blokov in stavb, ki označujejo fašistično propagando po vsem območju tedanje Italije, izseljevanje avstrijskega in doseljevanje italijanskega prebivalstva z juga ter ustvarjanje novega industrijskega območja za zaposlitev Italijanov so leta 1928 pripeljali do sramotnega simboličnega akta, ko je bil v središču mesta postavljen bel marmorni slavolok, posvečen italijanski prevladi in njihovim padlim vojakom v prvi svetovni vojni (Monumento alla Vittoria). Njegov arhitekt Marcello Piacentini je bil eden najtesnejših Mussolinijevih sodelavcev. Danes je na polotoku znan kot »peteršilj«, kajti njegova dokaj povprečna dela so v vsakem večjem mestu, ki se je razvijalo v času avtarkije. Ta je 'okrašen' z vsemi takrat nujnimi retoričnimi simboli in arogantnim latinskim epigramom: »Tukaj so meje domovine. Od tu smo vzgajali druge z jezikom, s pravosodjem, z umetnostjo.«

Za italijansko desnico slavolok še danes pomeni nacionalni simbol, in to ne zgolj za tisto skrajno ekstremistično. Vse pove podatek, da je predzadnja Berlusconijeva vlada pod pritiskom desnega koalicijskega partnerja spodbudila obnovo tega spomenika in tako znova, kot so to že neštetokrat prej storile italijanske ustanove, žaljivo nagovorila avstrijsko manjšino. Slavolok je bil zmeraj simbol konflikta med etničnima skupinama, saj so ga v povojnih časih južnotirolski ekstremisti pogosto uporabili kot tarčo pri različnih napadih in ga poskušali razstreliti. Je simbol za negativno plat sožitja, hkrati pa sintetizira pomene, ozadja in globino dogajanja.

Bolzano je obenem zelo privilegirano mesto za življenje v sodobni Italiji. Skupaj s svojo pokrajino uživa visoko obliko fiskalne in politične avtonomije. Je primer avantgardne politike priznavanja manjšinskih pravic, saj je demokratična Italija, še posebej od petdesetih do sedemdesetih let 20. stoletja, z novo zakonodajo skušala pomiriti etnične konflikte in tako ne zgolj simbolično, pač pa tudi dejansko skušala popraviti v preteklosti storjene napake. Pokrajino Bolzano obišče ogromno turistov iz vsega sveta (po številu prenočišč je tretja, takoj za Rimom in Benetkami) in je eno najbolj odprtih in dinamičnih ekonomskih območij v severni Italiji. Vse te značilnosti so vidne tudi v njeni sodobni arhitekturi. V nasprotju z drugimi regijami je tu zelo malo urbanistične špekulacije, čuti se zelo občutljiv odnos do ekološke arhitekture, delež politične korupcije pri javni in zasebni gradnji je zelo nizek, dokaj dobro je razvita tudi civilna kultura. Skratka, govorimo o posebnostih, ki imajo veliko več skupnega z navadami severnih sosedov kot pa s tistimi iz matične države.

Heiner Oberrauch, predsednik podjetja Salewa, vodilnega svetovnega proizvajalca gorske športne opreme, je zanimiv predstavnik podjetne dinamičnosti in ekološke osveščenosti. Je energičen naročnik novega večnamenskega arhitekturnega kompleksa v industrijski coni Bolzana, ki na več načinov prikazuje posebnosti podjetja in glavne značilnosti Oberraucha kot naročnika. Stavba, narejena po projektu dveh milanskih birojev - Cino Zucchi Architetti in Park Associati, je močan prepoznavni znak v krajinsko izredno občutljivem okolju doline reke Adiže. Kljub razsežnostim in svoji komercialni funkciji stavba po zaslugi oblikovalcev in naročnika uresničuje redko občutljiv odnos sodobne arhitekture do krajine, narave in konteksta nasploh. Hkrati ne skriva svoje reprezentativne in reklamne vloge, značilnosti 'brand' arhitekture, ki je lahko skrajno nevarna in do okolja vulgarna. Objekt z ničimer ne popularizira ali banalizira komercialnega sporočila. Prav nasprotno: stavba je posledica razmišljanja o številnih problemih, tako komercialnih, funkcionalnih, krajinskih, tehnoloških kot tudi ekoloških, prostorskih in vizualnih. Njeno arhitekturno sporočilo je obogateno z globljo in kompleksnejšo vsebino.

Poslopje je umeščeno na južni rob industrijske cone, vzdolž avtoceste Verona-Brennero. Je »prepoznavni znak celotne regije in zato čutim odgovornost«, pravi Oberrauch v videoposnetku, ki je bil predvajan na zadnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah. V njem ni ne tajkunske bahatosti ne površnosti. Objekt s svojo velikostjo prikazuje ambientalni pristop, ki ni samo ekološki (objekt je z energetskega vidika praktično avtonomen, saj ima na strehi skrito največjo fotovoltaično polje v Italiji), ampak tudi vizualen. Masa je prikrita na dva načina: prek razgradnje in modeliranja različnih volumnov, ki tvorijo kompleks, ter s kompozicijo fasadnega ovoja, njegove oblike in barvne sheme. Ovoj je sestavljen iz niza perforiranih aluminijskih plošč. Tri barvne nianse in trije različni motivi perforacije so temeljni jezikovni in grafični elementi, ki so arhitektom omogočili ustvariti vizualno sestavljeno površino. Postavitev aluminijastih plošč sledi ritmu bližnjih vrst sadovnjakov in trt, kar ustvarja vizualno analogijo z vzorcem kmetijskih zemljišč. Vendar ima igra barv svoj najzanimivejši učinek šele v velikem merilu: po načelu vojaškega maskiranja v okolje vstopa tako, da vpije značilne sivo-zelene odtenke, ki pokrivajo okoliške gore.

Proti severu objekt svoj videz spremeni: namesto aluminijastega ovoja so tu postavljene velike steklene površine. Ta dvojni register - severna fasada je sijajna in prozorna, ostale pa v bistvu brez oken -, ki objektu omogoča vključitev v okolje, je omogočen z zapleteno, vendar natančno funkcionalno razporeditvijo. Na jugu so avtomatizirana skladišča, pravi tehnološki dragulj Salewe. Na te prostore so proti severu prilepljene vse preostale poslovne funkcije, urejene v stolpih različnih višin: različne pisarne, poslovni prostori, 'showroom', velika trgovina, vrtec za otroke zaposlenih, fitnes, apartmaji za goste in za hišnika, menza. Vsi pa uživajo čudovit razgled na dolino Bolzana in v ozadju na mogočne Dolomite.

Objekt torej prikazuje občutljiv odnos do okolja, hkrati pa navzven predstavlja svojo organizacijsko strukturo in ne nazadnje gospodarski in socialni odnos, ki ga vzpostavlja s svojim ozemljem. Zanimivo je, da se je Oberrauch odločil ostati v Bolzanu in se tako odrekel selitvi aktivnosti podjetja v južno Bavarsko. Zanj so izvirni strokovnjaki in tehniki tako zelo pomembni, da si preprosto ne more zamisliti drugačnega okolja za nadaljnji razvoj Salewe.

Prava 'vrata' Salewe proti mestu v funkcionalnem, vizualnem in simboličnem smislu so velika telovadnica za prosto plezanje, največja taka v Italiji. Je v odprtem volumnu, ki v višino meri devetnajst metrov. V njej je postavljenih 1850 kvadratnih metrov sten za plezanje različnih zahtevnostnih stopenj, od osnovnih, srednjih do najtežjih poti, namenjenih športnim tekmovanjem. Telovadnica je narejena po okusu plezalnih sladokuscev, zato je takoj postala izjemno obiskana. Idealna je tako za amaterje kot profesionalce, ne le zaradi kakovosti plezalnih poti (postavljalo jih je 11 profesionalnih alpinistov), pač pa tudi zaradi možnega odpiranja velikega portala v vseh letnih časih, tudi v toplejših zimskih dneh, kar omogoča nenehen neposreden stik plezalca z naravo in svežim zrakom.

Zaradi vseh navedenih razlogov, od ekološke občutljivosti do socialnega odnosa z lokalno pokrajino, na ta objekt kljub njegovi komercialni usmeritvi lahko gledamo kot na unikatno delo. Je produkt premišljenih in pogumnih odločitev naročnika ter aktivnega procesa selekcije: kraja (Bolzano), arhitektov (ki so zmagali na natečaju, kamor so bili povabljeni odlični strokovnjaki kot Dominique Perrault, Bearth-Deplazes, Walter Pichler, Werner Tscholl), izvedencev, tehnikov in vseh izvajalcev (izbranih z javnimi razpisi, kar je redkost za zasebnega naročnika). Gre za arhitekturo, ki vsekakor ne kaže pasivnosti in nizke civilne kulture, kakršna je na splošno značilna za današnjo Italijo. Če bi morali na novi sedež podjetja Salewa gledati kot na simbol nečesa (s čimer bi banalizirali njegovo naravo), bi lahko rekli, da pomeni nov, nedvomno pozitiven simbol v primerjavi z oblastniškim, plitkim in vsiljivim slavolokom.