Za druge da, zame ne

Poslanec SDS in predsednik parlamentarnega odbora za notranjo politiko Vinko Gorenak je na blogu objavil svoj govor v evropskem parlamentu, v katerem je dokazoval, da v Sloveniji oblast iz ozadja krojijo »pripadniki nekdanje komunistične partije«. In sicer zato, je govor končal Gorenak, ker je »Slovenija edina izmed nekdanjih komunističnih držav, članic EU, ki ni izvedla nikakršne oblike lustracije«.

Koliko je bilo lustracije v drugih nekdanjih komunističnih evropskih državah, niti ni pomembno. Najodločneje so jo zahtevale skrajno desne politične stranke na Poljskem, in to nedavno, pa še tam je večji del lustracijskega zakona razveljavilo ustavno sodišče; odločilo je, da gre za posege v človekove pravice. A gotovo je po stopnji lustracije mogoče soditi novo oblast, pa naj bo demokratična ali revolucionarna. V najskrajnejši obliki se je pri nas lustracija pokazala v povojnih pobojih po drugi svetovni vojni. Aktualen primer je spontana lustracija v Libiji, kjer so vsi, ki so bili ovadeni kot Gadafijevi sodelavci, priprti brez obtožb, Gadafija pa so »lustrirali« kar na ulici.

Med letoma 1982 in 1984 je bil pomočnik komandirja na postaji milice v Celju, potem je bil pet let komandir postaje in za tem celo načelnik takratnega Inšpektorata milice.

To, da Slovenija ni lustrirala vsevprek, ni kršitev človekovih pravic, prej velja nasprotno. A prav tako ne drži, da Slovenija ni poznala nikakršne oblike lustracije. Lustracijsko normo vsebuje 8. člen zakona o sodniški službi: »Sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.« Ta člen se v praksi skoraj ni uporabljal, saj so sodniki pred osamosvojitvijo imeli osemletni mandat in se za novega, trajnega, v nemalo primerih raje niso odločili, če so predvidevali javno obračunavanje s svojo preteklostjo. Je pa na podlagi te lustracijske norme leta 2001 sodni svet zavrnil kandidaturo dr. Ivana Beleta za vrhovnega sodnika. Bele je lustracijski člen kasneje izpodbijal na ustavnem sodišču, to pa se je odločitvi preprosto izognilo, saj je z njo počakalo, dokler Bele ni dopolnil 70 let, starosti, ki je določena za upokojitev vrhovnih sodnikov. In ker jo je dopolnil, je izgubil pravni interes. Nazadnje so Gorenak in njegovi klicali k lustraciji ob imenovanju dr. Zvonka Fišerja za generalnega državnega tožilca. Takrat je Fišer dejal, da je lustracija »v pravo zavita revolucionarna tehnologija, in ta mi ni bila blizu niti v bivšem sistemu«.

Če pa bi imeli v Sloveniji po Gorenakovi želji res lustracijsko zakonodajo, bi zagotovo urejala tudi lustracijo najvišjih funkcionarjev v organih pregona v časih totalitarizma. Predvsem v policiji, kjer je samo najbolj preverjen partijski kader lahko zasedal najvišje položaje. Gorenak je bil v takratni milici zaposlen od leta 1977. Med letoma 1982 in 1984 je bil pomočnik komandirja na postaji milice v Celju, potem je bil pet let komandir postaje in za tem celo načelnik takratnega Inšpektorata milice, prav tako v Celju. Policijo je zapustil šele v času osamosvajanja ...