Umiranje po slovensko
Tabu

Če konservativno predpostavimo, da vsak umirajoči za seboj v povprečju pusti še štiri resnično žalujoče, potem vsako leto paliativno oskrbo potrebuje približno pet odstotkov Slovencev.
© Borut Peterlin
Gospod Emil je star 92 let. Ne more več iz postelje. Ve, da ne bo več dolgo živel. Rak na črevesju s številnimi zasevki je neozdravljiv. Leži na paliativni enoti negovalnega oddelka Klinike Golnik. Raje bi bil doma, a se, kot pravi, žrtvuje, saj ne želi obremenjevati svoje žene, ki ne zmore več skrbeti zanj. Ko govori o domu in ženi, se mu oči orosijo, obenem pa v solzah pove, da tako lepo, kot ga je sprejelo medicinsko osebje na Golniku, ni bil sprejet še nikjer. Gospoda Emila ne zdravijo, ker mu ne morejo več pomagati. Namesto tega mu vsakršno težavo, naj bo to zaprtje, slabost, pomanjkanje apetita, bolečine, težka sapa ali drugo, karseda olajšajo. Preden je prišel na Golnik, so ga mučile hude bolečine. Zdaj, pravi, so več kot znosne. Psihično se je pomiril in tudi žena se zmore odkrito pogovarjati, brez izogibanja temi o bližnji smrti.