“Nikoli nisem bil za splav!”

Jaz tudi ne! Svoje razumevanje tega problema sem razložila v članku Sprava kot pravica ali svoboščina (Delo, sobotna priloga, 14. dec. 1991). Nanj se g. Peterle sklicuje pri svojem utemeljevanju odnosa do splava.

V tem članku sem natančno razložila, raz-ločila etično od pravne ravni. Splav ni pravica v etičnem smislu, v smislu naravnih človekovih pravic, je pa svoboščina kot možnost izhoda v sili - saj življenje prinaša različne, težke situacije in piše različne »zgodbe«. Ustava v 55. členu določa: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. - Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo otrok.« (Poudarila S.H.!) Ustavni člen normira svobodno odločanje o rojstvu otrok, ki pa na ravni vprašanja splava pomeni državljansko svoboščino, ki jo je država dolžna omogočiti (v pogledu strokovne obravnave oziroma po zdravstvenih merilih opravljenega posega). Na ravni posamezne ženske, ki namerava prekiniti nosečnost, velja ta svoboščina seveda kot državljanska pravica. Vendar - poudarjam - ne v naravnopravnem smislu, ampak v smislu možnosti, ki jo država omogoča.

Ustava v citiranem členu ne govori o pravici do splava (kar desni politični pol nenehno poudarja!), ampak prepoveduje (zakonsko) prepoved splava! Kajti če bi bil splav zakonsko prepovedan, potem bi bil kaznivo dejanje, ženska pa, ki bi ga naredila, bi po zakonu morala biti obtožena kot zločinka. Ali se tisti, ki zahtevajo uzakonitev prepovedi splava, tega zavedajo? Že to je hudo, da se zaradi različnih vzrokov ženska odloči za splav in proti svoji vesti, naj bi bila za to še zakonsko sankcionirana? Tako kot do nedavna v Romuniji in še kje!

Gre za raz-ločitev etične od zakonsko pravne ravni! Narediti splav ali ne narediti ni zakonsko, temveč etično vprašanje.

Žal tudi g. Peterle ni uvidel razlike med etiko in zakonom! Res je zarodek začetek življenja, vendar zarodek ni oseba in ni zavezan zakonu (recimo dedovanju). Ob spočetju se res začne novo življenje - v naravoslovnem smislu, ne pa v smislu človeka kot človeka, se pravi kot osebe.

Čeprav g. Peterle zatrjuje, da tega vprašanja ne obravnava »ideološko in politično, ampak kulturno in civilizacijsko«, počne prav to. Z njim se - in še posebej RKC - zavzema desni pol politične sfere, da bi etično raven izenačili z zakonsko, da bi bil torej splav zakonsko prepovedan. Uzakonitev etičnih norm pomeni ukinitev etične ravni in vzpostavitev (cerkvene) »moralne« diktature. Vprašanje oziroma raven svobode vesti, bi tako odpadlo, s tem pa tudi svoboda in dostojanstvo človeka kot osebe. Ženske bi v primeru uzakonitve prepovedi splava morale iskati pomoč pri mazačih in se s tem izpostaviti smrtni nevarnosti. Bi bilo to bolj etično? Toda primarno bi uzakonitev prepovedi splava zanikala svobodo vesti - ki pa jo najbolj poudarja prav Rimskokatoliška cerkev. In hkrati prepoveduje uporabo kontracepcijskih sredstev! Torej dvakratni absurd - kar je ne le neživljenjsko, temveč tudi neetično!