Kritika / Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo

+ + + +

Za nazaj in za sproti

Wirzev krajši romanček je izpoved igralca, pesnika in dramatika, ki ga ponoči grabi tesnoba, znojenje, ima otekle bezgavke, permanentno vročino in je HIV-pozitiven, ugotavlja količino svojih upadajočih, permanentno upadajočih obrambnih celic, gleda skozi okno in sanjari o ljubavni sreči s tistimi, ki jih muči enaka nespečnost. Njegov fant se je odselil k tipu, ki umira počasneje, tako kot vsi normalni ljudje, skoraj neopazno, z manj očitnimi zunanjimi znaki, sam pa dela rekapitulacijo. Dovolj brezkompromisno, posebej, ker gre menda za prvoosebno izkušnjo, za pisanje od znotraj.

Odraščanje nezakonskega sina; materi je prvi mož, naci, umrl, zato imenitno izpisane tirade materinega čustvenega izsiljevanja, grožnje in poudarjanje njene trpeče in vdane požrtvovalnosti. Sledi zasmehovanje že v šoli, ker ga niso zanimale iste stvari kot druge fante, izbruhi sentimentalnosti in gledanje limonad z obveznim jokanjem, tudi že postopno priučevanje zadržani moški gestiki namesto lastne bolj široke in tetkaste, vztrajanje in prikrivanje nelagodja ob možačenju, moških vicih in pogovornih temah, mimikrija, ki ga je pripeljala na rob samomora in na psihiatrijo. In počasi do razkritja, do odkritja telesa, darkroomov, javnih sekretov, pa tudi že ekskluzivnih lokalov, kjer se je srečevala anonimna, prikrivajoča se in nič kaj aktivistična, pa kljub temu zelo aktivna nemška gejevska srenja.

Romanu se pozna, da je njegov dogajalni čas sredina osemdesetih let; začetna ignoranca, zanikovalni refleks ob prvih novicah o razširjenosti pomanjkanja imunske sposobnosti po ogroženih skupinah, razumevanje vsega skupaj kot prazne in moralične grožnje establišmenta, ki je (skoraj) do takrat grozil s hudimi posledicami masturbacije, je očiten povod za skoraj avtodestruktiven razmah promiskuitete, o kateri pripovedovalec ne molči in je ne prikriva, ni pa v ospredju njegove izpovedi. Raje se ukvarja s stigmatizacijo obolelih, pri čemer je skoraj jezen zaradi marginalizacije. Pri tem je imela bolezen v času nastanka in objave, na samem začetku devetdesetih let, slabo prognozo, zato gre skoraj za končni obračun; z lastno smrtnostjo in samoto, s tesnobo, z ostanki zaljubljenostnih vrtincev, ki jih prožijo spomini na partnerja, na preminule sopaciente, na poskuse pogovornih, če že ne terapevtskih skupin okuženih, takšne stvari. V kratkih fragmentih, ki s spominu lastno lahkotnostjo preskakujejo čase, se tako sooči s svojim stanjem, z vso jebo, brez samopomilovanja, brez moraliziranja, brez varljivega upanja, da bi bilo lahko kaj drugače, in ravno ta krhka, vendar nezakrivajoča in v priznanju strahu pogumna drža je verjetno glavna odlika te proze.