»V tej sobi je moral sedeti državnik. Ne pa direktor podjetja. Če bi tukaj sedel direktor, bi vse skupaj propadlo. To vam povem.«

V pogovoru Borut Pahor kot vedno deluje samozavestno. Ve, da je njegova stranka pred porazom, jezen je na politične tekmece, ki so se pojavili na levici, a še vedno pravi, da mu ni žal. Odhaja brez grenkobe, prepričan pa je, da je, kot pravi sam, dobro izkoristil svojo zgodovinsko priložnost. Tako po tihem pa Sloveniji napoveduje težke čase, nestabilne politične razmere, težave z evrom in veliko razočaranje volivcev, ker po novih volitvah ne bodo dobili tistega, kar pričakujejo. Obljube njegovih tekmecev naj bi bile nerealne.

Svet je še nedavno užival leta prosperitete, nenehne gospodarske rasti, kopičenja bogastva, razlike med ljudmi pa so se vseeno povečevale. Zakaj? Zakaj je danes kljub krizi še vedno več denarja kot pred desetletji, socialna država pa izginja?

Če pogledamo čas od druge svetovne vojne naprej in okolje zahodnega sveta, ki mu pripadamo, hitro ugotovimo, da je z nekaterimi oscilacijami gospodarskih vzponov in padcev svet res živel čedalje bolje. Temu je botrovala liberalna politika trga, ki je na koncu pripeljala do deregulacije finančnih trgov, kar nas je potem pokopalo. Prišla je kriza, ki je globoko zarezala v socialno državo. Seveda obstajajo razlike med ZDA in EU, ampak Evropa je bila po 2. svetovni vojni najprej prostor miru in varnosti ter potem prostor blaginje in socialne komponente. In imate prav, temeljni problem danes je, kako se v Evropi soočiti z dolžniško krizo, kako biti konkurenčen in kako hkrati pol milijarde Evropejcem ne zmanjševati socialne države. Poglejte, kaj se dogaja v Grčiji, v Italiji, v Španiji, na Portugalskem in Irskem, kmalu se bodo tem državam pridružile še druge. Naj ponovim, dramatično vprašanje je, kako bomo v naslednjih desetih letih zagotavljali pričakovani standard večine Evropejcev in hkrati ostali konkurenčni. In to v okolju, kjer bomo priče zelo nizki gospodarski rasti.