Komentar / Revolucijo bomo prenašali!
Zakaj ameriške oblasti mislijo, da so obračunale s protestniki, ki so okupirali Wall Street, in zakaj je sporočilo protestnikov zdaj še bolj jasno in še bolj urgentno
Ameriške oblasti so kmalu po koncu I. svetovne vojne izgnale 246 anarhistov, komunistov in disidentov. Deportirale so jih v slogu caristične Rusije, toda ironično - deportirale so jih prav v Rusijo, ki tedaj ni bila več caristična, ampak komunistična. Šli so torej domov. Na otoku Ellis so jih zbasali na ladjo Buford, alias „Soviet Ark“, jih zaklenili ter jih po dolgi 28-dnevni odisejadi pustili na finsko-ruski meji. Rusi so jih sprejeli kot politične begunce, kot brate, kot tovariše. Z ovacijami. In solzami. Ob vstopu v ta „novi Jeruzalem“ so poljubili sveto zemljo.
Med njimi je bila tudi Emma Goldman, slovita anarhistka, „Rdeča Emma“, ki je novinarjem in publiki pred odhodom z otoka Ellis vpila: „To je začetek konca Združenih držav Amerike!“ V Rusiji se je srečala z mogočnim Zinovjevom, šefom izvršnega komiteja Kominterne, ki jo je vprašal: „Kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki?“ Srečala se je z Leninom, ki jo je vprašal: „Kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki?“
Revolucija v Ameriki? Nemogoče in nepredstavljivo. Pa četudi so ameriški duhovni očetje poudarjali, da bi morala Amerika vsakih dvajset let doživeti revolucijo.