Bogat v srcu

Moški, ki je pripomogel, da so številni nogometaši postali bajno bogati, njihovi svetovalci pa se morajo zahvaliti prav njemu, da lahko zahtevajo pregrešno visoke honorarje, danes prosjači za obed.

Če mu novinarji že nočejo plačati za intervju, naj ga vsaj povabijo v restavracijo. In tako smo v Liegeu odšli v italijansko restavracijo. Jean-Marc Bosman je naročil mineralno vodo in ribo. To ima redko na jedilniku, saj si je ne more privoščiti.

V nekem drugem, prejšnjem življenju je bil Bosman igralec v belgijski mladinski državni reprezentanci, igral je v evropskem pokalu, na sredini, bil je klasična številka deset, pravi. Danes, v sedanjem življenju, je pri 47 letih odvisen od socialne pomoči v višini 752 evrov na mesec, skupaj s stroški za kurjavo.

Mineva že 16 let, odkar je evropsko športno pravo postavil na glavo. Brez njega bi Wayne Rooney v Manchestru verjetno ne zaslužil 180.000 evrov na teden, Portugalec Cristiano Ronaldo pa morda nikoli ne bi mogel igrati za Real Madrid. Jean-Marc Bosman je naročil morski list in ga razkosal tako previdno, kot bi želel ugotoviti vzrok smrti.

Ob nogah je odložil plastično vrečko, v kateri je imel modro mapo s pismi, telefaksi, fotokopijami in dokumenti o sodnem postopku. Papirji so njegova usoda.

„Vsi imajo dobiček zaradi mene. Zaradi mojega boja. Le jaz nimam nič od tega,“ pravi. „Kot bi komu narekoval pravilne številke za loto, nato pa mi ne bi prepustil dela dobitka.“

Ko je še igral, je bil vitek in mišičast, zdaj je njegov obraz brezizrazen in obilen, njegov pogled utrujen. Bosman se je izčrpal v boju za pravico in pravičnost.

„Šel sem skozi pekel in pomislil na samomor.“ Dvakrat se je ločil, preveč je pil in redno jemlje zdravila za premagovanje depresije.

Jean-Marc Bosman je poraženec, tako meni sam o sebi, čeprav bi pravzaprav moral biti zmagovalec.

Ko je 8. avgusta 1990 stopil pred sodnike, ni še niti slutil, kako daleč ga bo pripeljal ta korak. Takrat je tožil, ker mu je njegov klub Royal FC Liege onemogočil selitev v drug klub, v francoski Dunkerque v drugi ligi. Začelo se je preprosto s prvostopenjsko obravnavo v Liegeu, vendar se je primer dvignil kot navijaški val na nogometnih tribunah: ko enkrat završi, se ne ustavi več.

Dobrih pet let kasneje, 15. decembra 1995, je evropsko sodišče v Luxembourgu sistem transferjev v nogometu postavilo na glavo. Odpravilo je odškodnine za igralce, katerih pogodbe so se iztekle. Odpravilo je klavzule, po katerih je bilo omejeno število tujih igralcev v enem klubu. V Evropski uniji je nenadoma tudi v nogometu obveljala pravica, da si smejo ljudje svobodno izbirati delovno mesto.

Ko so razglasili razsodbo, je bil Bosman brezposeln in je stanoval v garaži svojih staršev. Imel je preprogo, omaro in televizor. Mislil si je, da mu bo odtlej odprt ves nogometni svet, a žal so se mu načrti podirali kot domine.

„V nobenem klubu me niso marali.“ Med pogovorom je zvenel nenavadno mehansko, tu in tam se je pogladil po goli lobanji. In dodal: „Veljal sem za zločinca. Za tistega, ki je pokvaril nogomet.“

Razsodba je visela nad njim kot senca. Na začetku je še mislil, da jo bo lahko pregnal, pa je ona preganjala njega. Bil je revolucionar in zato je postal izobčenec.

Bosmanova razsodba

Po njej se moč nogometašev krepi, njihove plače in odškodnine se dvigujejo v nebo, saj imajo kot profesionalci možnost, da si s pogodbo izborijo čim boljše pogoje. Denar, ki je prej krožil med klubi, gre zdaj tudi igralcem. Trg je zato bolj odprt, nogometaši bolj mednarodni, poklicni igralci so mobilnejši.

Bosman je pobrskal po papirjih in pokazal pisma šefa Fife Josepha Blatterja, Bla-bla-blatter, mu pravi. Pokazal je tudi pisma mednarodnega sindikata igralcev Fifpro in svojih odvetnikov: „Vse to je moja zasluga. To piše tukaj.“

Zanj so dokumenti dokaz, da bi si zaslužil solidarnostno plačilo, da bi moral obstajati nekakšen Bosmanov sklad, s katerim bi preostanek svojega bivanja preživel kot Idol. „Pošteno bi bilo, če bi za vsak transfer dobil evro.“

Med njegovimi odvetniki je bil Jean-Louis Dupont, prijatelj enega od deklet iz soseščine. Ko ga je Bosman prosil za pomoč, je bil razmeroma neznan pravnik. Dupont danes dela v neki španski odvetniški pisarni, med njegovimi strankami pa so Jose Mourinho in klub Fenerbahçe Istanbul, svetuje tudi klubu Sion, ki je v sporu z Uefo.

„Dupont si je na mojih plečih zgradil kariero,“ pravi Bosman. „Ne bi mu bil smel dati vseh pooblastil. Premalo je naredil zame.“

Jean-Marc Bosman se počuti kot žrtev, vendar to ni, vsekakor pa ni le žrtev. Zakaj bi mu kdo nakazoval denar? Ni prijavil patenta, temveč je zmagal na sodišču. Ne more se sprijazniti, da je njegov čas mimo, temveč se oklepa svojih dokumentov, kot bi bili rešilni obroč.

Od belgijske zveze je dobil približno 400.000 evrov odškodnine. Sindikat Fifpro mu je nakazal 300.000 evrov podpore, v Barceloni so pripravili dobrodelno tekmo zanj, neka francoska televizija pa mu je plačala 200.000 evrov za dokumentarni film.

Tudi nekaj poklicnih nogometašev mu je podarilo denar. Nizozemska reprezentanca mu je po neki tekmi z Belgijo poklonila honorar, ki ga je dobila za nastop, Mark van Bommel, ki se je po Bosmanovi razsodbi preselil iz Sitarrda v Eindhoven in nato v Barcelono, mu je nakazal štirimesten znesek in napisal, da če bo prišel v Bayern, bo to po njegovi zaslugi. Leta 2006 je van Bommel res prišel v München. „Zakaj ni več igralcev naredilo enako kot Mark?“ se sprašuje Bosman.

Preprosto ne razume. Je sod brez dna, ki naj bi ga polnili drugi.

Dobil je približno milijon evrov, vendar tega denarja ni več. Plačati je moral odvetnike, in ti so bili dragi. Kupil je dve hiši, porsche 911 carrera 4S in bmw Z4 roadster. „Ljudem sem hotel pokazati, da sem nekaj vreden,“ razlaga.

Sedel je doma in ni vedel, kaj naj počne. Propadla sta mu dva zakona, zatekel se je k pijači, saj so se mu brez alkohola tresle roke. Pokazal je, kako. „Po dveh kozarcih vina ali piva je bilo dobro.“ Šele ko so bila ogrožena njegova jetra, se je začel zdraviti, jemal je valium in od decembra 2007 je trezen.

Brez njega bi Wayne Rooney v Manchestru verjetno ne zaslužil 180.000 evrov na teden, Portugalec Cristiano Ronaldo pa morda nikoli ne bi mogel igrati za Real Madrid.

Pred štirimi leti se je nenadoma oglasil davčni urad, saj bi moral poravnati davčne obveznosti: 100.000 evrov, ker je prihodke prijavil kot prostovoljna nakazila. Bosman je prodal hišo in vsak mesec odštel po 2000 evrov.

Hotel je prodajati majice, na katerih bi bilo njegovo ime, in sicer po 80 evrov. Bil je prepričan, da se ga ljudje spomnijo. Kot da bi bilo Özilovi generaciji znano, kdo naj bi bil Jean-Marc Bosman. Majice so mu ostale. Lahko bi postal trener mlajših selekcij pri klubu Standard Liege, vendar je ponudbo zavrnil. Pred štirinajstimi dnevi so mu ponudili službo pomivalca oken, je povedal. Skomignil je z rameni in odkimal. Tudi to je odklonil.

Ima partnerko, s katero ima dva sinova, ki sta še majhna. Vseeno sam živi v hiši z rjavim klinkerjem in negovanim vrtom v Villers-l’Evequu 15 kilometrov od Liegea. Hiša je vse, kar mu je ostalo. Tudi partnerka živi od socialne pomoči; če bi stanovala skupaj, bi dobivala manjšo podporo.

V preteklosti je včasih pomislil na plačilo za molk, ki mu ga je Uefa takrat ponudila prek posrednikov. Dober milijon evrov, če bi umaknil tožbo. „Nisem bogat,“ pravi, „a sem bogat v srcu.“

Jean-Marc Bosman ne igra več nogometa, ima umeten kolk, tu in tam dviguje uteži. Pravi, da mu je sindikat ravno obljubil nadaljnja tri leta podpore, tako da bo skupaj dobil 75.000 evrov, vendar morajo najprej ustanoviti dobrodelni sklad.

Kaj pa bo čez tri leta?

„Ne vem,“ odgovori. „Se bo že kaj pokazalo.“