Kritika / Aquasky: Raise the Devil

+ + + +

Minilo je že debelo poldrugo desetletje, odkar je iz angleškega Bournemoutha odrinila troedina posadka pod celostnim imenom Aquasky. Do danes se je trojica razvila v eno največjih svetovnih imen breakbeata in je v vrhu tega žanra od samega razcveta - kar je precej ironičen podatek glede na to, da se fantje sami nočejo ukalupiti in je to slišno tudi na njihovem svežem, sicer sedmem studijskem albumu.

Raise the Devil v uri in četrt skozi 16 odsekov prinaša izjemno sodoben, občasno zelo trendovski zvok, ki pa ni omejen zgolj na producentske vplive brejkov in drum and bassa ter trenutne lestvice plesne glasbe; občasno se človek počuti kot v acid house revitalizaciji, drugič sliši zadnje kosce džungle, spet tretjič je v eni angleških kovnic dubstepa, kjer so se odločili delati drugače kot vsi drugi (pri čemer je treba dodati, da Aquasky tudi iz precej nedomiselnega trenda ustvari solidno plesno robo) - še najlaže jih je stlačiti v predalček urbane glasbe, kamor so brez trohice dvoma sodili prej in sodijo zdaj.