„Nikoli nisem bil za splav!“

Ko Spomenka Hribar v 45. številki Mladine odgovarja L. Peterletu na njegove trditve v sestavku „Nikoli nisem bil za splav“ (Mladina št. 44) med drugim zapiše naslednje: „Res je zarodek začetek življenja, vendar zarodek ni oseba in ni zavezan zakonu (recimo dedovanju)“.

Gre seveda za netočnost, ki izvira iz nepoznavanja dednega prava.

Da bi se zaščitili interesi otroka, ki je bil ob zapustnikovi smrti že spočet, vendar še ne rojen (zarodek ali nasciturus), pravo predpostavlja fikcijo kot da je otrok rojen, če se rodi živ v času 300 dni po zapustnikovi smrti. Če se ne rodi živ, se šteje kot da ni bil dedič in torej ne bo nasledil zapustnika.

V rimskem pravu je bila fikcija o spočetem, a še nerojenem otroku, izražena s pravilom: Nasciturus pro iam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur (spočet vendar še nerojen otrok se šteje kot rojen, v primerih, ko gre za njegove interese).

Zarodek je torej ob izpolnitvi zakonskih pogojev lahko zakoniti dedič (zastopa ga poseben skrbnik ali eden od otrokovih staršev).