Asimetrična Evropska unija: Je razpad na dva dela nujen?

Če Evropa ne bo “inflacijska unija”, ki si je ne želi Nemčija, potem je razpad EU na dva dela nujen, Slovenija pa bo z evrom znova pristala v pravi “federaciji”. Tokrat v francosko-nemški.

Evropska kriza dobiva iz dneva v dan bolj dramatične razsežnosti. Evropski politiki sicer zagotavljajo, da bodo našli rešitev za recesijo, ki je na obzorju, toda dogajanje na finančnih trgih in ocene analitikov jim ne pritrjujejo. New York Times opozarja, da bi novi ukrepi varčevanja pri generaciji, ki je bila deležna zgolj napredovanja in bogastva, lahko povzročili ogromno zagrenjenost.

Časnik navaja zgodovinarja Tony Judta, ki je opisal svojo mladost in pogoje življenja, o katerih “baby-boom” generacija ne ve ničesar. Celo v Veliki Britaniji je bil nakup oblačil racionaliziran do leta 1949, nakup preprostega pohištva je bil omejen do leta 1952, hrane pa do leta 1954. Skromnost je bila v tem času del “javne etike”. Podoben padec standarda bi lahko pomenil tudi velike, danes še nepredstavljive spremembe na političnem področju.

Širjenje krize

Po oceni analitikov so obrobne evropske države že v recesiji, ki bi lahkom zajela tudi države evropskega “jedra”. Cena evra skoraj neprestano pada. V evropskem dolžniškem fondu z okoli 440 milijardami evrov bi po pomoči Portugalski, Irski in Grčiji morda ostalo še do 250 milijar evrov, toda to je veliko premajhna vsota za pomoč Italiji. Tako je vsaj prepričan finski predsednik vlade Jyrki Katainen, ki je za Financial Times dejal, da “ne ve, kako bi Evropa imela možnost, da v program odkupa dolgov vključi državo, kot je Italija". V zadnjih dnevih so bonitetne hiše (najprej Fitch) znižale tudi kreditno stopnjo Madžarske, vrednosti dolga Portugalske pa podelile “junk” status oziroma jih izenačile z vrednostjo “smeti”. Za sedaj je ena od svetlih izjem predvsem Poljska, ki se lahko ponaša z 4-odstotno gospodarsko rastjo in izkorišča tudi prednost dejstva, da ni članica evroobmočja. Njen dolg predstavlja samo 55 % bruto družbenega proizvoda (v primerjavi z italijanskimi 120 odstotki), državni deficit pa naj bi letos padel na 5,6 odstotka.

Po podatkih Financial Timesa so štiri največje banke v Veliki Britaniji že zmanjšale medbančno kreditiranje za več kot 24 odstotkov, kar je jasen dokaz “globine krize”. Če politiki ne bodo iznašli zdravila za krizo, se bo to nadaljevalo do točke, ko bodo “krediti ustavljeni, gospodarstvo pa potopljeno”. Evropska centralna banka naj bi po podatkih nemškega FAZ-a doslej za kupovanje bolj ali manj ničvrednih obveznic držav skupine “PIGS” (Portugalska, Italija, Grčija, Španija) porabila okoli 200 milijard evrov, ki jih je istočasno umaknila iz drugih investicij ter tako izpeljala “sterilizacijo, zaradi katere se inflacija v EU (še) ni povečala. Po ocenah sogovornikov FAZ-a ima ECB na voljo še za okoli 100 milijard evrov za te operacije, tedensko pa jih po odločitvi ECB uporabi okoli 27 milijard. Večje ekonomske spremembe lahko po tem scenariju torej pričakujemo – v manj kot mesecu dni.

Krizo bi bilo mogoče hitro rešiti, če bi ECB pristala na vlogo “posojilodajalca v zadnji sili”, toda nemška kanclerka Angela Merkel temu ostro nasprotuje. Po eni strani trdi, da bi se moral evro obdržati in da je potrebno storiti vse za njegovo ohranitev. A po drugi strani vztrajanje na sedanji vlogi ECB – kar je tudi v skladu s pogodbami o EMU – pomeni razpad evroobmočja ali vsaj njegovo bistveno zmanjšanje. Kljub temu pa predsednik nemške Bundesbanke Jens Weidmann, izvršni direktor sveta ECB Juergen Stark in Yves Mersch, guverner luksemburške centralne banke, vztrajajo pri omejitvi nakupa državnih obveznic najbolj izpostavljenih držav iz območja evra. Ta bitka med Nemčijo in ECB traja že mesece. Nemčija prav tako ne podpira evropskih obveznic. Predsednik Bundesbanke Jens Weidmann je bil glede tega povsem jasen: “Evrosistem… ne sme postati posojilodajalec za države v skrajni sili, saj bi to pomenilo kršitev 123. člena evropske pogodbe (ki prepoveduje monetarno financiranje – financiranje vlad s strani centralnih bank). "Ne vem, kako lahko zagotovite stabilnost monetarnega sistema s tem, da kršite njegove pravne osnove,” trdi. "Mislim da je prepoved monetarnega financiranja zelo pomembna, ker zagotavlja kredibilnost in neodvisnost centralnih bank, kar nam omogoča da zagotavljamo našo najpomembnejšo vlogo vzdrževanja stabilnosti cen.” Nemčija to svojo pozicijo pogosto primerja s položajem v času weimarske republike, kjer je “monetarno financiranje” povzročilo veliko hiperinflacijo.

Nemška stališča so načeloma seveda pravilna, toda ker je postopek vzpostavljanja novega mehanizma pomoči v (EFSF) EU tako počasen, države pa zaradi počasnega odločanja v vseh članicah niso uveljavile niti povečanja mehanizma, se na finančnih trgih vse bolj širi panika. Znova se je pokazalo, da je EU v svojem bistvu še vedno konfederacija, spor med “konfederalisti” in “federalisti” pa bi lahko v prihodnosti na podoben način odločil o usodi EU, kot se je to zgodilo pred več kot dvema stoletjema ZDA. Toda če so v ZDA zmagali “federalisti”, bi v EU lahko razpadla na dva dela, na bolj “federalno” carinsko in fiskalno unijo ter na “obrobje” bolj ohlapno povezanih članic.

ECB pri tem še naprej igra svojo vlogo orodja evrokracije – z ustavitvijo nakupov italijanskih obveznic je bila pravzaprav ECB tista, ki je zrušila Silvia Berlusconija in za predsednika vlade namestila lastnega agenta Maria Montija, kar pomeni, da je Mario Draghi nakupe obveznic uporabil za “spremembo režima” v Italiji. Naj bo Berlusconi še tako nepriljubljen, je šele evrokraciji uspelo to, kar v demokratičnih državah pripada samo ljudstvu. Potem, ko je bil Berlusconi odstranjen, je ECB znova zatrdila, da je pripravljena pokazati prožnost s kupovanjem italijanskih obveznic. Svetovni časniki so citirali tudi izjavo guvernerja NBS Marka Kranjca, člana 23-članskega sveta ECB, ki jo je dal za Mladino in ki je podobno kot direktor nemške centralne banke Wiedeman dejal, da je ECB “fleksibilna” in da bo pri nakupih obveznic šla “tako daleč, kolikor bo potrebno”. Podobnega mnenja je tudi France Križanič. Njegovo stališče, da bi ECB morala nadaljevati z odkupi obveznic, omenja članek v nemškem FAZ-u.

In ker ECB ne more posojati denarja neposredno vladam, se že razmišlja celo o vključitvi IMF-a, ki bi mu ECB posojale denar, ta pa bi ga posojal državam. Pravniki so namreč ugotovili, da 23. člen Statuta ECB omogoča posojanje denarja ECB mednarodnim institucijami. Kar praktično pomeni, da bi lahko bila pogodba o EU že kmalu prekršena (če že ni) toda “po ovinku”, ob pomoči IMF-a, ki bo takšno pomoč EU zagotovo znal dobro zaračunati.

Nemčija proti “Inflacijski uniji”

Toda po drugi strani bi takšno reševanje evra lahko povečalo inflacijo. Prav zato je nemška kanclerka Angela Merkel morala ponovno zagotoviti nemškim državljanom, da so njihove denarne vloge varne. Kot piše v komentarju z naslovom “Inflacijska unija” v nemškem FAZ-u, je Nemce najbolj strah, da bodo morali požreti “gigantski štrudel zmanjšanja vrednosti ali prisilnega odvzema vrednosti” prihrankov, življenskih zavarovanj, rent in pokojnin. Za vse to pa naj bi bili krivi prav ekonomisti, ki želijo, da ECB postane posojilodajalec v skrajni sili. “Kdor zahteva financiranje držav skozi centralne banke, ta zagovarja tudi kršitev prava in postavlja ‘reševanje evra’ nad zakon. S tem pa jemlje v zakup dramatično zmanjšanje vrednosti denarja. Kanclerka lahko ljudem to skrb zaradi denarja odvzame, če ostane zvesta stališču, ki ga je zagovarjala v Bruslju in v Cannesu, in še naprej brani Bundesbanko in jasno po ve, da Nemčijo ne bo mogoče pridobiti za inflacijsko unijo,” opozarja Holger Stelzner v Frankfurter Allgemeine Zeitungu. Nato citira Axela Webra, prejšnjega predsednika Bundesbanke, ki pravi, da je konec obdobja, ko je bilo dovolj vprašanje, kako naj si pomagamo z denarjem drugega? Italija je namreč posestnik lastnine v vrednosti 180 odstotkov bruto družbenega proizvoda in ima dolgove v višini 120 odstotkov družbenega proizvoda, kar pomeni, da bi dolgove seveda lahko odplačala tudi s tem, kar poseduje, to pa pisec uvodnika v FAZ-u vidi kot “dober predlog za naslednji krizni vrh”.

Vendar pa v tem primeru ni jasno, ali bodo države, kot so Italija in Grčija sploh lahko ostale v območju evra. Vse verjetnejši je scenarij, po katerem bo evro območje krizo sicer preživelo, toda le ob popolni izgubi suverenosti držav na periferiji, ki jih bodo upravljali “komisarji” iz Bruslja (kot sta npr. italijanski Monti in grški Papademos), ali pa celo z njihovim (začasnim) izstopom iz območja evra, ki se bo moralo integrirati v popolno fiskalno unijo.

Na to, da je “suverenost funkcija velikosti” – očitno tudi znotraj EU -, je svoj čas opozarjal tudi pokojni ekonomist Aleksander Bajt, ki so ga zaradi te izjave sredi Ljubljane celo fizično napadli. Toda Bajt je očitno imel še kako prav. Kajti v tem primeru bo tudi Slovenija znova samo članica “ožje federacije” znotraj “asimetrične EU”. Sloveniji, ki se je nekoč zavzemala za asimetrično Jugoslavijo, se bo želja tako naposled uresničila, in to celo v evropskem formatu. Le da v tem primeru Slovenija ne bo del konfederativnega dela EU, pač pa bo znova članica “federacije” s francosko-nemškim središčem, ki bo odločalo tudi o najpomembnejših vprašanjih slovenskega gospodarskega razvoja, slovenski vladi pa bodo v prihodnje prepuščene druge, manj pomembne in bolj protokolarne zadeve.