Kritika / Zmagovalec

za -

Polje sanj.

Bejzbolsko moštvo Oaklanda, ki ga je menedžiral Billy Beane, je leta 2002 dobilo rekordnih 20 tekem zapored, kar ni bil le prevrat, ampak čudež, pa četudi je potem v playoffu izpadlo. Moštvo Oaklanda je imelo namreč daleč najnižji budžet in najnižji motiv v prvi ligi, toda Beane je zgrabil računalnik in s pomočjo nekega genija statistike moštvo dobesedno sprogramiral - zapletene statistične formule, alegorija nevidne roke trga, so pokazale, kakšne igralce potrebuje. In jih je dobil.

Vsak zase je bil luzer, toda kot agregat so zanetili revolucijo. Michael Lewis, lucidni kronist finančnega kapitalizma, je to popisal v bestsellerju Moneyball, Bennett Miller, režiser filma Capote, pa ga je zdaj prelevil v bejzbolski film za tiste, ki bejzbola ne prenesejo ali ne razumejo. Od statistik, matematike in igre je ohranil le tisto, kar potrebuje za zakulisno dramo, v kateri Beane (Brad Pitt), njegov asistent (Philip Seymour Hoffman) in kralj statistike (Jonah Hill) bejzbol odpeljejo v digitalno dobo, moštvo pa spremenijo v enačbo, s čimer športu, kot jim očitajo, vzamejo vso romantiko. Nehajte: je kaj bolj romantičnega od tega, da skuša nekdo, ki so ga kot bejzbolista podcenili, odpisali in zavrgli, ustvariti revolucionarni agregat, ki bi takim, kot je bil on, omogočil zmago ali pa vsaj izenačenje?