Afera Velikovec: Koga je strah resnice?

Mladina je na podlagi odločitve vlade in Arhiva Republike Slovenije dobila dostop do doslej javnosti nedostopnih dosjejev bivše tajne policije SDV. Gre za več kot 88 metrov gradiva, zaradi katerega smo junija letos o arhivskem zakonu odločali tudi na referendumu. Zgodbo je, kot je znano, sprožila stranka SDS, ki je pred tem predsednika države dr. Danila Türka posredno obtožila sodelovanja pri mednarodnem terorizmu in vpletenosti v bombno eksplozijo leta 1979 v Velikovcu v Avstriji.

Afera epiloga ni dobila, ustavna obtožba proti Türku se je ustavila pri očitkih Janeza Janše, da prav v nedostopnem delu arhiva oblast prikriva odločilne dokaze, ki so obremenjujoči za Türka in tedanje komunistično vodstvo. Da bi očitkom prišli do dna, je Mladina prošnjo za vpogled vložila že poleti, a dostop ni bil mogoč, ker so bili dosjeji shranjeni v prostorih Slovenske obveščevalne službe (Sova). Dostop je bil mogoč šele po tem, ko je vlada Boruta Pahorja umaknila oznako tajnosti, ko je arhiv podpisal nov sporazum s Sovo in ko so delavci arhiva škatle fizično prenesli iz njenih prostorov.

Mladina se je pri svoji zahtevi po vpogledu v arhivsko gradivo omejila na velikovški primer. V začetku septembra in potem oktobra nam je arhiv poslal dve odločbi. Bili smo obveščeni, da so delavci arhiva v doslej javnosti nedostopnem zabojniku našli gradivo o t. i. akciji Amulet, ki jo je sicer kot zaupno označilo prav vodstvo Sove še v času vlade Janeza Janše. V zabojniku je bil med drugim dosje, ki je nastal leta 1989 pred obiskom avstrijskega zunanjega ministra v Jugoslaviji in ob objavi članka v Mladini iz istega leta o primeru Velikovec.

Dosje iz leta 1989 na približno 30 straneh že znanim dejstvom iz omenjenega primera dodaja nekatera nova, tudi presenetljiva. V njem je razmeroma natančno popisana organizacija terorističnega napada, omenjeni so tudi vsi stiki med obveščevalci SDV in tedanjo slovensko oblastjo, ravno tako je natančno popisanih vseh devet sestankov s predstavniki Avstrije na to temo, ki sta se jih na slovenski strani večinoma udeleževala tedanji minister Janez Zemljarič in potem njegov naslednik Tomaž Ertl. Iz poročil o teh sestankih je očitna tudi „pomoč“ Avstrije pri prikrivanju dejanja in „konstruktivno“ sodelovanje obeh držav pri brzdanju medijev.

Kot je znano, je eksplozija v Velikovcu odjeknila septembra 1979. Povod in motiv za akcijo naj bi bil odnos velikovških oblasti do nekega otroškega ansambla iz Makedonije, piše v poročilu iz leta 1989. Odnosi med Slovenijo in Avstrijo so bili v sedemdesetih letih, po t. i. Ortstafelsturmu iz leta 1972, ko so avstrijski desničarji uničevali dvojezične table, precej napeti, julija 1979 bi moral v Velikovcu gostovati makedonski otroški ansambel Karpoš, toda velikovške mestne oblasti folklornega nastopa niso dovolile. Vilibaldu Mlakarju, tedaj delavcu mariborske SDV, bivše tajne policije, je menda prekipelo.

O tem, da je bilo treba nekaj storiti, naj bi se bili v mariborski SDV, od koder so se „kontraobveščevalno“ ukvarjali s slovensko manjšino v Avstriji, pogovarjali že prej. „Ideja za atentat na Muzej KAB v Velikovcu je bila s strani iste skupine že prisotna leta 1977, vendar je bila kot nesprejemljiva s strani vodstva RSNZ zavrnjena. (Slovenski minister za notranje zadeve je bil tedaj republiški sekretar Marjan Orožen, op. a.) Tudi v naslednjih letih se je izpostavila pred nadrejenimi nekajkrat s strani istih posameznikov zahteva po radikalnih akcijah na Koroškem, vendar so bile zahteve stalno kategorično zavrnjene,“ piše v poročilu.

Zaradi tega naj bi se bil Mlakar stvari lotil na lastno pest. Da bi se morali slovensko-avstrijskih odnosov lotiti z diverzantsko akcijo, je začel prepričevati svoja sodelavca, Iva Mrevljeta in Petra Božiča. Takoj naslednji mesec, avgusta 1979, sta Mrevlje in Mlakar že naredila prvi konkretni korak: ukradla sta razstrelivo in detonator iz skladišča mariborskega centra SDV in ga konec avgusta na Klopnem vrhu na Pohorju že tudi preizkusila. Potem sta si v Avstriji ogledala cilj - velikovški brambovski muzej, kjer so hranili eksponate in gradivo s koroškega plebiscita - in začela iskati možne izvajalce.

Eden od sodelavcev naj bi bil ponudbo sprva odklonil, ko mu je bilo nakazano, da ne gre za odobreno akcijo, nato pa sta Mlakar in Mrevlje prepričala delavca iz SDV Ljubljana Luko Vidmarja, sina znanega partizana, heroja Toneta Vidmarja, in Marino Blaj. Akcijo so potem izpeljali precej po „domače“. Bombo so sprva hoteli podstaviti že 29. avgusta 1979, a je Vidmar ekipo čakal na letališču v Mariboru, namesto na letališču v Slovenj Gradcu. Akcijo so prestavili na september. Septembra naj bi bil Mrevlje ponovno skušal dobiti podporo za teroristični akt pri tedanjem notranjem ministru Janezu Zemljariču, kasnejšem predsedniku vlade, a naj bi bil zavrnjen.

„V petek 14. 9. 1979 je Mrevlje v razgovoru z republiškim sekretarjem znova vprašal, kakšno je stališče do radikalnih akcij na Koroškem, vendar je dobil negativni odgovor, prav tako pa ni omenil sekretarju možne priprave na izvedbo akcije,“ je zapisano v poročilu. Kljub temu naj bi bila skupina priprave nadaljevala in se odločila, da teroristično akcijo izpelje v torek, 18. septembra. Tokrat je srečanje na letališču v Slovenj Gradcu z Vidmarjem iz Ljubljane uspelo. Vidmar naj bi bil šele takrat izvedel, za kaj pravzaprav gre, na kasnejšem zaslišanju pa je celo dejal, češ da je razumel, kot da je akcijo Slovenija dovolila, ni pa je dovolil Beograd.

V torek, 18. septembra, so nato v bližini Kotelj bombo razstavili na pokrovu avtomobila in njene dele posamično razmestili med prtljago. Vidmar in Blajeva sta mejo prestopila ob 15.30 na Holmcu, a ves čas ju je spremljala nesreča. Na poti v Velikovec sta sprva zgrešila mesto, kjer bi v Avstriji sestavila bombo, zato sta se - očitno živčna - ustavila v nekem gozdičku in bombo sestavila bolj „na hitro“. Z najlonsko vrvico naj bi bil Vidmar bombo nameščal še pred muzejem. V muzeju sta zaigrala par, italijanska zaljubljenca, Blajeva je zamotila kustosa, medtem pa bi moral Vidmar namestiti bombo in spustiti „paket v pano“. A med spuščanjem se je paket zataknil. In ko ga je hotel potegniti ven, je bomba nepričakovano eksplodirala.

Kot je znano, so preiskavo „velikovškega atentata“ potem začeli v Avstriji in tudi v Sloveniji. V obeh državah so bili pravosodni organi razmeroma mili. Na avstrijskem procesu sta bila Blajeva in hudo poškodovani Vidmar zaradi „naklepnega ogrožanja z razstrelivom“ in ne zaradi terorizma obsojena na štiriletno kazen. V Sloveniji pa je na tajnem procesu ljubljansko sodišče pripadnike mariborske SDV Iva Mrevljeta, Vilibalda Mlakarja obsodilo na tri in dve leti zapora, Petra Božiča pa na eno leto pogojno „zaradi organiziranja teroristične akcije“. Toda Mrevlje in Mlakar sta bila nato izpuščena iz zapora že po enem letu in tudi Avstrijci so „iz humanitarnih razlogov“ Vidmarja in Blajevo leta 1981 izročili Sloveniji oziroma so ju zamenjali za avstrijskega obveščevalca Gerharda Lacknerja.

Avstrijci so dejansko pokazali zelo veliko „razumevanja“, saj jim je bilo popolnoma jasno, za kakšno akcijo je šlo. Kot je zapisano v poročilih s sestankov med slovenskimi in avstrijskimi oblastmi, se je v preiskavo že takoj vključila avstrijska vojaška obveščevalna služba, ki je iskala povezave med SDV in koroškimi Slovenci. Blajevi so tudi ponujali „denar in nastanitev v ZDA v primeru priznanja“, želeli so izvedeti za osebe, ki so bile v ozadju ipd., v stikih s slovenskimi oblastmi pa so ponavljali, da „imajo podatke iz cerkvenih krogov“, češ da Vidmar ni zaposlen v Iskri, ampak na policiji.

Avstrijska stran je, piše v poročilu iz leta 1989, tudi hitro sprejela razmeroma naivno razlago dogodka. Presenetljivi naj bi bili dve dejstvi. Avstrijska policija je denimo dokaj hitro „ugotovila“ in tudi objavila, da je bilo pri bombi uporabljeno razstrelivo donarit, ki je precej pogosto, v uporabi pa je predvsem v kamnolomih. V resnici je seveda šlo za TNT, do katerega imajo praviloma dostop le vojska in uradni organi. Poleg tega je avstrijska policija ob vrnitvi vozila, ki ga je vozil Vidmar in ki so ga avstrijski organi temeljito pregledali, na zadnji sedež položila detonator. Ker se za različne vrste razstreliva uporabljajo različni detonatorji, to pomeni, da so avstrijski preiskovalni organi natančno vedeli, za katere vrste razstrelivo je šlo in kdo je sodeloval v akciji.

V stikih med Zemljaričem, Ertlom in vodjem oddelka na avstrijskem notranjem ministrstvu Robertom Danzingerjem sta se državi tudi zelo diplomatsko dogovorili za umiritev zadeve in za izročitev ljudi. Danzinger je recimo zagotovil, da Avstrija „nadzira tisk in da bodo delovali pomirjevalno“, med državama je bilo dogovorjeno „zadržano pisanje sredstev javnega obveščanja“. Zanimivo je, kako so se dogovorili za zamenjavo. Obe, avstrijska in slovenska stran, sta se popolnoma strinjali, piše v uradnih zapiskih, da je edina prava pot sodna, a so se nato vsi strinjali, da bi se lahko „kasneje pojavili neki humani motivi oziroma motivi dobrososedskih odnosov“. Eden izmed teh motivov je bil seveda heroj Vidmar, ki je želel „osvoboditi“ sina, kar so v Avstriji tudi razumeli.

V SDS so svojo zgodbo o arhivih začeli na zarotniški podlagi, češ da koalicija na oblasti z omejitvijo dostopa do arhivov nekdanje SDV zgolj varuje sedanje nosilce politične moči. Zato so tudi zahtevali in dobili referendum. Ali kot je tedaj zapisal Janez Janša v še enem od svojih „globokih“ besedil Strah pred resnico: „Slovenija je še vedno talec oblastnikov, ki skrivajo svojo preteklost.“ Iz strahu pred resnico pa naj bi se vedno znova sprožil „obrambni refleks tranzicijske levice“, ki uporablja metode totalitarnih režimov: obrambo totalitarne preteklosti ob pomoči „medijskih lakajev“.

A vpogled v doslej nedostopne arhive pokaže, da zarote, kot nam jo je slikal Janša, ni. Ni videti, da bi imel Danilo Türk, ki je bil tedaj takoj po diplomi pri 26 letih v Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL) pristojen za manjšine, kakršnokoli zvezo s podstavitvijo bombe. Drugače je seveda z Janezom Zemljaričem in Tomažem Ertlom. Razkriti dokumenti dokazujejo, da so pogovori o „radikalnejših“ diverzantskih akcijah na avstrijskem Koroškem znotraj tedanje slovenske vlade tekli vsaj med letoma 1977 in 1979. Ob tem enostranskem odpiranju arhivov sicer izgubljamo kontekst: dejstvo je, da sta se v tistem času na drugi strani proti slovenski manjšini „borili“ nemška in avstrijska obveščevalna služba. Pa vendar: bomo kdaj ugotovili, ali je morebiti velikovški bombni atentat naročil tedanji slovenski politični vrh?

V arhivskih dokumentih takšnega priznanja gotovo ne bomo našli, če so bila povelja dana, so bila dana ustno. K sreči pa je Arhiv Republike Slovenije poleg pisnega dosjeja o akciji Amulet našel tudi 96 kolutov magnetofonskega traku. Strokovnjaki iz podjetja Agencija K produkcija, so po uvodnih težavah, ker v Sloveniji niso našli primernega magnetofona, zaradi česar so ga morali kupiti v Nemčiji, že tudi začeli digitalizirati vsebino. Sodeč po prvih poslušanih vzorcih trakov gre za približno 250 ur prisluhov. Če so bili ti res opravljeni v okviru preiskave bombnega napada v Velikovcu, ki jo je naročil Zemljarič, bo resnica prej ali slej vendarle prišla na dan. Omenjene posnetke bomo novinarji Mladine poslušali v prihodnjih mesecih.