„Katerokoli dajatev bomo povišali zaradi varovanja okolja, vedno bo kdo prizadet in se bodo pojavljala nasprotovanja. Zato se je treba teh ukrepov lotevati premišljeno.“

Zelena davčna reforma pomeni podražitev ravnanj in proizvodov, ki so okolju škodljivi, hkrati znižanje obdavčitve dela, pri čemer naj bi bili ukrepi vsaj na dolgi rok javnofinančno nevtralni. Takšno reformo davčnega sistema spodbujata tako Evropska unija kot OECD, vlada pa je o njej resno začela razmišljati v začetku lanskega leta. Takrat je z namenom preučitve možnosti za zeleno davčno reformo nastala medresorska delovna skupina. Mateja Vraničar je njen vodja. Vlada je po njenih besedah pričakovala, da bi že do letos lahko pripravili konkretna izhodišča za zmanjšanje obremenitve dela ob hkratnem povečanju okoljskih davkov, vendar se je izkazalo, da je to praktično nemogoče.

Zakaj trenutno, kot ugotavljate v poročilu vaše medresorske skupine, ni možnosti za znatno povečanje okoljskih davkov?

Če pogledamo slovenske obremenitve z davki, ki jih po klasifikaciji OECD imenujemo okoljski davki, vidimo, da so te že zdaj precejšnje. Trošarine, taksa na CO2, obremenitev motornih vozil z dajatvami, ki se plačajo ob prvi registraciji, in letnimi dajatvami ... Značilnost zelenih davčnih reform je, da se hkrati ob uvedbi okoljskih dajatev znižajo druge obremenitve, praviloma obremenitev dela. V trenutnih razmerah, ko okoljski davki zmanjšujejo konkurenčno sposobnost gospodarstva države, ki take davke uvede, ocenjujemo, da povečanje teh dajatev ni možno. Dodatni prilivi iz okoljskih dajatev bodo možni šele leta 2013, ko bo povsem zaživela evropska shema trgovanja z emisijskimi kuponi za CO2. Šele takrat se bo odprl prostor za razmišljanje o morebitnem znižanju drugih obdavčitev.