“Novi” italijanski nacionalizem v Benečiji

Italijanski nacionalizem, ki nasprotuje slovenski manjšini, je znova zelo živ. Po padcu “železne zavese” in kasneje po prihodu Slovenije v EU (ter tudi v schengensko območje), se je položaj za Slovence, ki živijo v Italiji, izboljšal. Italija je februarja 2001 za Slovence sprejela zaščitni zakon. V zgodovini se stvari včasih hitro spremenijo, še težje pa je, da se hkrati s tem spremeni tudi mnenje ljudi. To je vedno bolj jasno v Benečiji.

V majhni deželi Videmske pokrajine – kjer je 8.500 prebivalcev razdeljenih med Nadižko, Tersko in Rezijansko dolino – se spet slišijo stari nacionalistični slogani, zaradi česar se je politično ozračje znova otežilo. Čeprav je vsa Benečija v območju izvajanja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, obstaja tudi močno politično gibanje, ki bi želelo dokazati, da na tem ozemlju slovenska manjšina ne obstaja. Kot poudarjajo novi nacionalisti, beneško in rezijansko narečje nista slovenska temveč neodvisna jezika. To, kar trdijo vsi slavisti, italijanski in slovenski, zanje ne velja. Večina beneških desnosredinskih politikov zagovarja torej tezo, da sta ta dva jezika neodvisna. Zahtevajo, naj za beneške občine zaščitni zakon ne velja. “Nismo Slovenci ampak Paleoslovani in zato Italijani,” je njihovo geslo.

Od daleč zveni ta teorija smešna. In to bi tudi bila, a so župani nekaterih beneških občin dokazali, da se z njo strinjajo. Čeprav občine same ne morejo odstopiti od zakona (saj je to državni zakon), ti župani nekako ovirajo pravice tistih Benečanov, ki so pripadniki slovenske manjšine. Tako je pred enim letom v Reziji župansko združenje organiziralo protest proti državljanu Gabrielu Cherubiniju, ko je na občino vložil zahtevo za dvojezično osebno izkaznico, tako kot dovoljuje zakon. Več kot sto ljudi z italijanskimi zastavami je na koncu pognalo ubogega Gabriela Cherubinja v beg.

Hujše je to, kar se v zadnjem času dogaja v Špetru (2.200 prebivalcev, največja beneška občina), kjer občinska vlada nasprotuje dvojezični šoli. Osnovna šola, ustanovljena leta 1984, je postala državna prav zaradi zaščitnega zakona. Zaradi nekaterih tehničnih težav z zgradbo, v kateri je bila, je špetrski župan Tiziano Manzini odločil, naj se šola preseli, a ni ponudil nadomestne rešitve. Še več, na pobudo staršev, naj njihove dvojezične otroke poučujejo v »italijanski« šoli, v kateri je dovolj prostora, je odgovoril z odločnim: »Ne! Moramo se izogniti promiskuiteti (dobesedno tako) med italijansko in dvojezično šolo.« Težava je, da v Špetru ni drugih dovolj velikih zgradb, ki bi bile primerne za šolo. Trije razredi tako zdaj gostujejo v prostih »gorske skupnosti«, ki gotovo niso primerni za učenje.

Ni lahko razumeti, zakaj se te diskriminacije še dogajajo. Zagotovo se 150 let italijanske asimilacije ne izbriše z enim zakonom. Poleg tega pa so v Benečiji po drugi svetovni vojni na politiko močno vplivale tajne državne organizacije (predvsem Gladio), ki so delovale proti Slovencem. Očitno tudi zdaj obstajajo politični interesi, da napetost z nacionalistično tematiko ostane močna. Protislovenske organizacije so nekoč zagotovo dobivale veliko denarja od države, kar pa se naj ne bi več dogajalo – vsaj uradno ne…