Italija samo s padcem Berlusconija še ne bo postala bolj demokratična

"That’s all folks." S tem naslovom je vplivni britanski tednik The Economist pozdravil izstop Silvija Berlusconija iz italijanske vlade. Zabavna metafora za konec obdobja italijanske zgodovine, ki jo je zaznamoval Berlusconi s smešno podobo, ki si jo je v zadnjem času ustvaril v tujini. Zdi se, da se bo z umikom Berlusconija iz italijanske politike umaknil tudi “berlusconizem” kot poseben način vodenja politike.

Ko je šel Berlusconi k predsedniku republike Giorgiu Napilitanu ponuditi odstop, je množica Italijanov po rimskih ulicah praznovala, kar se ponavadi dogaja, ko pade nedemokratični režim in ne ko pade demokratično izvoljena vlada. Zanimivo je, da demonstrantje niso kričali žaljivk kot na primer “tat” ali “kriminalec” temveč “burkež”. Seveda ne moremo primerjati “Berlusconijevega imperija” z avtoritarizmi (ali totalitarizmi), tipčnimi za prejšnje stoletje ali za nekatere države v razvoju. Vendar je italijanska demokracija od leta 1994, ko je v politiko vstopil Berlusconi, postajala vse šibkejša.

Prvič zato, ker je Berlusconi še zdaj lastnik največjega (in dolgo časa edinega) televizijskega nedržavnega podjetja Mediaset. Ko je vladal (8 let v zadnjih 10.), je nekako osvojil tudi državno RAI. Razen nekaterih izjem (RAI 3 in še kakšnega neodvisnega novinarja) je tako Berlusconi imel monopol nad vsemi televizijskimi informacijami. In to res ni značilnost demokratičnih držav.

Tudi s svojim bogastvom je močno vplival na italijansko politiko. Po statutu Ljudstva svobode je dosmrtni predsednik, v besedilu strankine himne pa so tudi besede, „sreča, da Silvio obstaja”, kar veliko pove o tem, kako je Berlusconi dojemal svojo vlogo v politiki. Če se spomnimo, kako je izbiral ljudi za nekatere politične položaje, npr. družinske prijatelje in včasih tudi svoje izvoljenke, lahko rečemo, da je približal italijansko demokracjio patrimonializmu.

Zakaj se je vse to hitro podrlo, če je še samo pred tremi leti bivši presednik vlade dobil največje število parlamentarcev v vsej zgodovini italijanske republike? Prvi razlog je Berlusconjeva starost - petinsedemdeset let, zadnjih 17. let je preživel v politiki. Drugi razlog pa je nedavni poraz na volitvah: najprej na lokalnih volitvah, ko je desnosredinska koalicija po 17. letih vladanja izgubila v Milanu, potem pa še na referendumu 12. junija 2011, kjer se je 55 odstotkov Italijanov izreklo proti zakonom, ki jih je vlada že sprejela (tj. program za jedrsko energijo, privatizacijski sistem za oskrbo vode in zakon, imenovan “legitimno oviranje”, s katerim bi se lahko predsednik vlade izognil procesom). Seveda so tukaj še obtožbe (štiri) glede korupcije, izsiljevanja in izkoriščanja mladoletne prostitucijie. Seveda afere “bungabunga”, Berlusconijeve zabave s protitutkami, niso pomagale njegovi priljubljenosti.

Zadnji in najmočnejši udarec, ki je peljal k Berlusconijevemu odstopu, je bila kriza evra in višina italijanskega javnega dolga. Po razhodu z nekdanjim zaveznikom Gianfrancom Finijem, ki je v spodnjem domu italijanskega parlamenta 26 poslancev odpeljal v opozicijo, je Belusconjeva vlada postala šibkejša in ni zmogla predstaviti programa liberalnih reform, ki jih je EU zahtevala. Berlusconi, preveč zatopljen v reševanje svojih osebnih težav, se je umaknil, ko je v spodnjem domu izgubil še 5 parlametarcev, ki so prešli v sredinsko stranko Udc, in se zavedel, da je res izgubil večino.

Vendar je “berluskonizem” in nepričakovana kriza evra oslabila tudi opozicijo. Ko se je Belusconi umaknil, je bila levosredinska Demokratična stranka takoj pripravljena podpreti tehnično vlado Maria Montija - skupaj z nekdanjim osovraženim Berlusconijevim Ljudstvom svobode. Pierluigi Bersani in njegova druščina so se torej rajši odločili za “veliko koalicijo” kot predčasne volitve, kljub vsem anketam, ki so napovedovale njihovo zmago.

Vse to na prvi pogled izgleda nelogično, a obstajajo razlogi. Prvi je povezan s krizo levice po vsej zahodni Evropi. Tudi v državah, kjer je vladala levica (npr. v Španiji ali v Veliki Britaniji), ni zmogla ali ni hotela razmišljati o alternativnem programu reform za drugačen razvoj gospodarstva. V času t. i. globalizacije je nadaljevala z neoliberalno politiko. V Italiji je to vedno bolj jasno, odkar je EU zahtevala, da mora Rim močno znižati svoj javni dolg. Program, ki ga je Berlusconi predstavil, ko je bil premier, ni toliko drugačen od tistega, ki ga bo verjetno pripravil Monti s podporo levice. Ta bo predvideval znižanje javnega dolga, nove davke, spodbujanje gospodarske rasti in zboljšanje fleksibilnosti trga dela. Kri in solze, ki jih bodo še enkrat točili predvsem najrevnejši družbeni razredi.

Ja, v Italiji, pravi Evropska unija, so te reforme potrebne. In nobena vlada, ki jih bo predstavila, ne bo priljubljena. In to je drugi in najbolj konkreten razlog, zaradi katerega levica podpira Montija. Misli da je boljše, če nepriljubljene reforme predstavi tehnična vlada brez politikov. Za levico je namreč bolje počakati, da Monti uredi državne finančne težave, nato pa se bo sama čez leto in pol na volitvah predstavila s “čistim obrazom”.

Mario Monti, človek, ki ga je predsednik Napolitano izbral za vodenje vlade, je odličen kandidat za to vlogo. Bivši komisar Evropske unije je bil pred dvema mesecema verjetno bolj poznan v Nemčiji kot v Italiji. Dokler ni postal predsednik vlade, je bil mednarodni svetovalec banke Glodman Sachs in predsednik Tristranske komisije. To neoliberalno študijsko skupino (think-tank) je leta 1973 ustanovil David Rockefeller. V vlado je kot ministra za razvoj gospodarstva poklical Corrada Passera, vodjo največje banke v Italiji Intesa San Paolo. Monti je svojo vladopovezal tudi s katoliško cerkvijo, saj je za ministra za kulturo izbral Lorenza Ornagija, ki je rektor katoliške (in seveda nedržavne) univerze v Milanu. Pomoč Vatikana pa v Italiji vedno pomaga.

Še enkrat se je torej politika izkazala za šibko in podjarmljeno financam. A Italija ni edini takšen primer - s finančno in gospodarsko krizo to postaja vsak dan bolj jasno po vsej Evropi. Kaj pa demokracija in neodvisnost narodov?