Kritika / Govorilnica

za

Sprememba.

Gotovo se spomnite anekdote o fantu, ki v Bagdadu sreča Smrt, kar ga tako prestraši, da jadrno zbeži v Samaro. Smrt je začudena, da ga je srečala v Bagdadu - z njim je namreč dogovorjena v Samari! Alžirsko-švicarska Govorilnica, ki je najbolj navdušila publiko festivala Kino Otok, je film o švicarskem parčku, ki ne ve, da je Usoda z njim dogovorjena v Taru, sredi saharske puščave.

Ko Oliver (Pasquale Aleardi) in Elena (Mona Petri) potujeta po Sahari, sta videti kot utelešenje sreče in sloge, toda ko jima tovornjak na lepem crkne, tako da obtičita v Taru, puščavski oazi z enim telefonom, se reči zapletejo. Oliver se med vsemi temi Tuaregi, puščavniki, sanjači, turisti, bardi, samoiskalci in „starimi kojoti“ počuti tako nelagodno, da hoče čim prej spokati - Elena pa se v tej Tisoč in eni noči počuti tako dobro, da bi tu najraje ostala. A kot bi rekel Hegel: Duh tiho tke. Kaj to pomeni, si lahko mislite: v puščavi se jima zgodi le to, kar se jima je dejansko že zgodilo. Njuna sreča - njuna evforija, njuno navdušeno tripanje, njuno romantično potovanje - je bila signal, da njun odnos škriplje, da med njima ni vse tako, kot se zdi. Ali bolje rečeno: ko fant in punca enkrat kreneta na „sanjsko“ potovanje, ki naj bi potrdilo njuno enotnost in zavezanost, je to že znak, da je njune skupne poti konec. Ali pa da je konec vsaj iluzije o skupni poti. Govorilnica ima nekaj sporočil za težke čase: prvič, nič ni narobe, če kdaj, recimo na potovanju, obtičimo sredi puščave, drugič, potovanje je že samo Usoda, tretjič, Usoda je neizbežna, in četrtič, Usodi se lahko izmakneš le tako, da se ji povsem prepustiš, da je torej ne skušaš preprečiti.

(Art kina; v Kinodvoru šele naslednje leto)