Evropska fiskalna unija: Znova v federaciji

Slovenija je s pristankom na novo fiskalno unijo znova postala del nove,“federativne” EU, komentatorji pa opozarjajo, da so evropski ukrepi še zmeraj prepočasni

Naša napoved, da bo Slovenija kmalu samo še članica “ožje federacije” znotraj “asimetrične EU” ter da se bo Sloveniji, ki se je nekoč zavzemala za asimetrično Jugoslavijo, želja tako naposled uresničila - in to celo v evropskem formatu, se je pokazala kot pravilna. Usodni vrh EU 9. decembra je namreč prinesel več zgodovinskih odločitev. Predvsem je prišlo do razcepa EU na 23 članic, ki podpirajo novo “fiskalno pogodbo” ter Veliko Britanijo, deloma Švedsko in še nekaj neodločenimi članicami na drugi strani. Prav tako se je s pristankom tehnične slovenske vlade na ponujeni francosko-nemški predlog jasno pokazalo, da je bila povsem pravilna tudi naša napoved o tem, da Slovenija “v prihodnje ne bo del konfederativnega dela EU,” pač pa bo znova članica ‘federacije’ s francosko-nemškim središčem, ki bo odločalo tudi o najpomembnejših vprašanjih slovenskega gospodarskega razvoja, slovenski vladi pa bodo v prihodnje prepuščene druge, manj pomembne in bolj protokolarne zadeve. To je postalo očitno že v trenutku, ko je Bruselj s svojimi komisarji uspešno nadomestil demokratično izbrane voditelje v Grčiji in Italiji. Iz te perspektive je postalo očitno, da je Slovenija iz federacije SFRJ izstopila tako, da je po kratkem medvladju in izkušnji formalne lastne suverenosti znova postala del nove, “federativne” EU.

Pri tem je zanimivo spremljati tudi odzive medijev na zadnji dogovor na vrhu EU. Čeprav večina slovenskih “osrednjih” medijev poudarja predvsem pozitivna sporočila vrha EU, v svetovnih medjih opozarjajo predvsem na nove delitve v EU in na dejstvo, da je zadnji dogovor na vrhu EU še vedno poln neznank. Na vrhu je predvsem presenetilo ravnanje britanskega premierja Davida Camerona, ki je odkrito priznal, da to, kar mu je ponudil nemško-francoski dvojec “ni v interesu velike Britanije”, ker škodi intersom finančnega sektorja, ki prispeva okoli 10 odstotkov bruto družbenega produkta Velike Britanije. Francoski predsednik Sarkozy je jasno povedal, da je Cameron želel izvzetje Velike Britanije iz nove evropske finančne regulacije, kar pa “nismo mogli sprejeti, ker del težav, s katerimi se sooča Evropa, izvira tudi iz tega področja”. Cameron torej sploh ni skrival, da je branil zgolj interese Londonskega “Citya”, največjega finančnega središča stare Evrope. Pri tem je dosledno branil zgolj interese lastne države in to celo v trenutku, ko vsa EU ponavlja prisege o “solidarnosti”. Cameronovo ravnanje je bilo hkrati v kričečem nasprotju z odnosom EU do Srbije, kjer so članice pod vodstvom Nemčije od kandidatke za članstvo v EU v imenu evropskih vrednot in zgolj za dodelitev naziva “kandidata” za članstvo v EU na tem istem vrhu pričakovale, da pozabi na lastne interese in se z de facto priznanjem Kosova kot države takoj odreče 15 odstotkom svojega lastnega ozemlja. Kar je predvsem med opozicijskimi strankami v Srbiji že odprlo vprašanje, ali se je takšni EU, v kateri bodo odslej države prvega, drugega in tretjega razreda sploh še smiselno pridružiti, še posebej v primeru, če se za “tretjerazredno” članstvo postavljajo tako ostri in diskriminacijski pogoji in če Srbija zagotovo vsaj še 10 let ne more računati na članstvo v EU.

Sicer pa je več kot tisoč besed o vrhu EU povedala ena sama fotografija – fotografija Nicolasa Sarkozya, ki po 10 urah razprave ni želel stisniti roke Davida Camerona, pač pa je roko umaknil, nato pa je Cameron Sarkozya nerodno potrepljal po ramenu in odšel naprej. Britanski rumeni tisk je zaradi Cameronove geste britanskega premierja sicer na vsa usta hvalil, toda v delu tiska in še posebej v britanski Liberalno-demokratski stranki so bili nad novo izolacijo Velike Britanije precej zaskrbljeni.

Francoski uradniki naj bi Camerona zaradi takšnega nastopa celo primerjali s soprogom, “ki se je udeležil svingerske partije seksa brez lastne soproge”. Nemški Der Spiegel je celo izšel z naslovnico, na kateri piše “Bye, bye Britain” medtem ko je nekdanji laburistični zunanji minister David Miliband podprl Camerona z izjavo, da je Velika Britanija skočila v veslaški čoln, ki pa je “supertanker šestindvajsetih narodov”. Kolumnist David Warren iz kanadskega Ottawa Citizena je še bolj sarkastičen: “Če ste se zakopali v luknjo, iz katere več ne morete videti, potem je rešitev v tem, da kopljete še hitreje. Nikoli ne morete vedeti, ampak morda pridete ven na Kitajskem. To je prvi nasvet, na katerem pravkar delajo evropski politiki – kopljejo si veličastno velik grob”.